Sestanek za okroglo mizo je bil zares veličasten, 57 oseb iz vrst opozicije, vlade, cerkve in drugih nevtralnih avtoritet je pod sojem medijskih žarometov razpravljalo o tem, kako postaviti nove temelje za sožitje. Dosežek pogajanj je bil za opozicijo sicer omejen: v spodnjem domu parlamenta si je partija vnaprej zagotovila 65 odstotkov mest; predsedniški položaj, okrepljen s posebnimi privilegiji, je ostal generalu Jaruzelskemu; le volitve v zgornji dom, katerega edino orožje je bil omejen veto, naj bi bile povsem svobodne. Vendar pa je prav sporazum za okroglo mizo pomenil odločilen zamah po avtoritarni vladavini, ki je podlegla prej, kot si je kdorkoli predstavljal, saj pritiska družbenega nezadovoljstva ni zdržala niti eno leto več. Kmalu po junijskih volitvah je vlado prevzela opozicija, dobro leto kasneje pa mesto Jaruzelskega še Walensa. Žal se je s prevzemom oblasti razbila tudi dotlej dokaj enotna opozicija in (za nazaj) izginila enotna podpora pogajanjem.