V ospredje prihaja vprašanje, kako v intimnih medčloveških odnosih torej v odnosih med moškim in žensko, med partnerjema, med otroci in starši zagotoviti to, kar je potrebno, vendar drugače kot doslej. Danes namreč drug od drugega potrebujemo več. Ena od nalog družine je, da zagotovi neskončno raznolikost, da je lahko vsak to, kar je, da vsakdo pove, kdo je in kaj želi, da k temu povabi drugega in potem skupaj ugotovita oziroma ugotovijo, kako živeti. To je novo. Tega v preteklosti ni bilo. Varovala so nas pravila, norme, vrednote v avtoritarni strukturi moči. Ko sem odraščala, sem denimo natančno vedela, kaj pomeni biti otrok: ubogala sem starše, trudila sem se biti takšna, kot so želeli, niti na misel mi ni prišlo, da bi se uprla. Ko sem se začela upirati, sem za to plačala ceno, in to je bilo tudi pričakovano. Okviri so bili torej trdni, tako da se nisem nikoli soočila z nevarnostjo, da bi izgubila družino ali da bi se mi v temeljih zamajal občutek lastne vrednosti, ki mi je bil zagotovljen v okviru družine. Toda vse to se je spremenilo! To je dobro! Postmoderni čas namreč, vsaj zame, pomeni, da mora biti človeka več in ne manj. In da je človeka lahko več, mora imeti ob sebi sočloveka, ki mu omogoča, da dobi temeljen občutek lastne vrednosti. Da živi s svojo resničnostjo, da se nauči živeti v stiku s seboj in z drugimi, da spoštuje sebe in druge. Če tega ni, smo resnično v hudi stiski.