pa v vladnih krogih uživa status quo. Ministrski predsednik, kot manipulator vladne strategije, se zaveda, da so reforme v merjenjih javnega mnenja naletele na širok odpor. Ob odstopu Damijana je vladno barko zajel travmatični val reformne šibkosti, premier pa je moral svojo nelagodno konspiracijo zakriti s tančico komplementarnih nadomestil. Discipliniranje političnih strank v obliki Partnerstva je bil eden od ukrepov redefiniranja slabega vtisa. Vladni etatizem je doživel volilnotelesni kolaps pri netransparentni prodaji Mercatorjevih državnih deležev, kljub jasni strategiji umika države iz gospodarstva. Privatizacijo je tako zamenjala diametralno nasprotna perpetuira obvladovanja medijev in gospodarstva. Vlada je namesto obljubljenega umika raje povečala svojo moč s številnimi kadrovskimi menjavami uprav in nadzornih svetov, kar ji omogoča še manevriranje najpomembnejših medijev. Še več, v želji po nadziranju vseh kredibilnih sfer, ki sestavljajo uravnoteženi skupek, ji je uspelo organizirati totalitarni režim. Postala je nenadzorovana (ukinitev »kosove« komisije) in nedotakljiva. Koalicijskim strankam sta se s Partnerstvom za razvoj vehementno pridružili dve opozicijski stranki. Ministrski vodja je vsem prisostvujočim obljubil delež reformne korekcije, čeprav je jasno, da so v takem sporazumu kritične dekoracije nezaželene. Pahor je bil eden izmed prvih, ki je slepo ugriznil v rigidno politično vabo. Partnerstvo ni nič drugega kot zakasnelo iskanje soglasja za nadaljevanje reform med parlamentarnimi strankami. Sporazum je čista oblika prekrivanja avtoritarne oblasti, Pahor pa verjame, da bo s Partnerstvom resno vplival na potek reform. Pahorjev pristop k vladni koaliciji deluje kot slaba krinka volilne kampanje z namenom nabiranja desnih političnih točk. Ne zaveda se, da je podpiranje vladne strategije kontradiktorno opozicijski obstrukciji, ki daje oblasti le še večjo verodostojnost in maksimiranje državnega vpliva. Tudi stranka SNS je podlegla vlad-