Vprašanje je, zakaj so si avtorji za cilj anonimke izbrali prav Hermana Rigelnika. Na ratingih priljubljenosti ne ogroža nikogar, njegova dosedanja politična kariera ni pretirano izrazita in spominja na nekoga, ki je v politiki le na začasnem delu. Posledice anonimk pa utegnejo biti velike, saj vrh državnega zbora kake pretirane avtoritete ne bo užival. Problem je že na kratkoročni ravni skrajno delikaten, saj mora parlament v naslednjih tednih sprejeti proračun, v naslednjih mesecih pa bo z zakonom o obrambi zakoličil maneverski prostor dveh ključnih političnih akterjev, Kučana in Janše. Že zgodba s sprejemanjem proračuna se zaradi pomanjkanja konsenza lahko sprevrže v resnejšo politično krizo. Sprejetje zakona o obrambi bo zaradi ustavne določbe zahtevalo dvotretjinski konsenz. Kučanov start je bil oster. Janša je takoj odgovoril, da bi uresničitev Kučanovega obrambnega koncepta zahtevala spremembo ustavne ureditve in uvedbo predsedniškega sistema. Oba sta pokazala karte in dvomimo lahko, da bi kdo ob njiju popustil. Kučan s svojim konceptom najbrž ne bo zbral dveh tretjin glasov. Janša še težje. V zadnjem letu nista pokazala pretiranega smisla za dialog. Drnovšek kot tretji močni človek slovenske politične scene se v dvoboj ni vmešal. Zadnji teden se je ukvarjal z varovanjem hrbta: nepričakovano se je začel pogajati s sindikati. Če bi Slovenijo v tem trenutku prizadel še resnejši spopad med sindikati, vlado in delodajalci, potem bi lahko skupaj s »Civilno inicijativo« zapisali: »Ugotavljamo, da so leve, desne in sredinske stranke nemočne in nesposobne.« Razmere za avtoritarno oblast bi bile vedno bolj zrele.