Najprej bi rekel, da je tudi patriarhalna družina čisto v redu, dokler deluje, dokler so ljudje v taki družini zadovoljni. Težave se začnejo, ko se spremeni okolje. V času globalizacije, interneta je lahko takšna družina, če ni tudi fizično izolirana, harmonična in uspešna samo, dokler prvi otrok ne pride v puberteto. Zakaj? Dovolite mi ovinek. Moj sosed v Zagrebu mi vedno znova pove, da je bilo pod Titom življenje boljše. Ko sem nekoč vztrajal, naj mi pove, zakaj, mi je odgovoril, da zato, »ker nam ni bilo treba toliko misliti«. Avtoritarni sistem v zameno za ubogljivost daje gotovost in raznovrstne nagrade. Vprašanje pa je, ali tak sistem omogoča osebno rast v resnično zadovoljnega človeka. Po vsem, kar danes vemo, je odgovor ne. Otroci se v takih družinah naučijo predvsem tega, kako naj se uklonijo avtoriteti. Patologija v takih družinah – in prav vseeno je, ali je patriarhalna ali matriarhalna – tiči tik pod površino. Nenazadnje, na Danskem je iz takih družin izšlo več kot pol milijona alkoholikov. Ne trdim, da iz vseh patriarhalnih družin prihajajo problematični otroci. Kje pa, sam poznam krasne patriarhalce in matriarhalke. Toda otrok je v takšnih družinah vedno podrejen in tak otrok ima – tako pravi statistika – veliko več možnosti, da bo posegel po drogah, zabredel v kriminal. Osemdeset odstotkov otrok s tovrstnimi težavami prihaja iz družin, ki poskušajo delovati kot v »dobrih, starih časih«.