Načelo, ki je zapisano v ustanovitveni pogodbi in po katerem se lahko vsaka demokratična država pridruži Evropski gospodarski skupnosti, so druge države kmalu začele dojemati kot vabilo. Še pred tem pa je bil ustvarjen vzporedni model z imenom Evropsko združenje za prosto trgovino ali EFTA (European Free Trade Association). Predvidevala je zgolj sodelovanje pri blagovnem prometu ter odpravo carin in razen sekretariata v Ženevi ni potrebovala drugih skupnih institucij. Ustanovile so jo Velika Britanija, Norveška, Švedska, Danska, Švica, Avstrija in Portugalska, pozneje pa so se ji pridružile še Finska, Islandija in Lihtenštajn. A že kmalu zatem so želele posamezne države Efte prestopiti v Evropsko gospodarsko skupnost. Tako so za članstvo v Bruslju že leta 1961 zaprosile Velika Britanija, Danska in tudi Irska, ki ni bila članica Efte. Toda sprejete so bile šele leta 1973. Francoski predsednik de Gaulle je večkrat z vetom preprečil pristop Velike Britanije. Norveška se je do leta 1972 že dogovorila za priključitev, vendar so se njeni državljani na referendumu izrekli proti njej. Leta 1981 se je včlanila tudi Grčija. V gospodarskem pogledu ta država sicer še ni bila zrela za priključitev, vendar je bilo odločeno, da se mladi demokraciji, ki je bila ustvarjena po dolgoletni prevladi vojaške diktature, omogoči okrepitev s pomočjo evropskih institucij. Potem ko sta tudi Španija in Portugalska po koncu avtoritarnih režimov postali demokratični državi, sta bili leta 1986 sprejeti v skupnost. S tem je bila dvanajsterica popolna.