Večina ekonomistov se strinja s takšnimi ugotovitvami, za politični razred pa so v volilnem času takšna stališča brezpredmetna. Kot pravijo ekonomisti, bi bila celo v primeru, če država ne bi trošila toliko več od tistega, kar sama ustvari, nujna takšna preurejanja v mednarodni delitvi dela. Kriva je globalizacija, ki jo v Washingtonu na veliko razglašajo za zmagoslavje kapitalističnih načinov proizvodnje. In tudi je zmagoslavje: do pred dvema desetletjema je komaj 800 milijonov ljudi v bogatih in okoli 400 milijonov ljudi v revnih državah živelo pod pogoji kapitalističnega svetovnega gospodarstva. Prebivalstvo ostalih držav je živelo zunaj te ureditve - v državah, ki so veljale za socialistične, ali v državah z avtoritarnimi režimi različnih vrst, ki so vsi po vrsti ohranjali manjši ali večji odmik od »svetovnega gospodarstva«. Od takrat pa se je temu gospodarstvu pridružil dobršen del tistih 80 odstotkov svetovnega gospodarstva, ki je živel zunaj njega. Nemogoče je, da ne bi imelo dejstvo - da so se svetovni ureditvi pridružile države, kakršne so so Kitajska, Indija, Brazilija in druge - velikih posledic za takratno mednarodno delitev dela. Po mnenju nekaterih japonskih analitikov se prav v tej »veliki sliki« skriva glavni vir deflacijskih pritiskov v svetovnem gospodarstvu. Močno so se namnožili različni dobavitelji vseh mogočih surovin, blaga itd., prav to pa je dejavnik, ki na veliko povzroča zniževanje cen.