Scene, ki smo jih gledali v teh dneh na hrvaški televiziji, so res spominjale na dogodek izpred skoraj dvajsetih let, ko se je Jugoslavija patetično poslavljala od zadnjega kot smo takrat mislili hegemona na območju bivše Jugoslavije. A so se dogodki tako razvijali, da so iz enega pokojnega hegemona, ki je kljub vsem napakam imel šarm in širino, nastali slabi ponaredki. Morda je ravno hrvaški vrhovnik najbolj karikirana reinkarnacija pokojnega maršala. Spogledovanje z NDH, nemško strumnostjo in rasno higieno, ki je bilo obogateno z mediteransko kolorističnostjo in razkošnostjo, je dejansko funkcioniralo kot nekakšna novodobna hegemonija. Sam sem vzdušje države, ki je na Hrvaškem nastala na pogorišču bivše Jugoslavije, svojčas poimenoval kot franjkizem, torej mešanico avtoritarnosti, polovične demokracije, korporativizma, nacionalizma, gentilizma in spolitiziranega katolicizma, kar je še najbližje vzdušju, ki ga je zaznamoval frankizem v Španiji. Ko človek gleda prizore, scene in spremne besede ob poslavljanju največjega hrvaškega sina, mu je kar nerodno. Česa takega niti ob Titovi smrti ni bilo. Patetično izjavljanje lojalnosti avtoritarnemu predsedniku je nekaj, kar smo v Sloveniji že zdavnaj pozabili.