Res pa je, da se v Sloveniji dogaja nekaj, kar bi dolgoročno lahko vodilo tudi do zahtev po spremembi volilnega sistema. Vse manj je dobrih poslancev, bi lahko rekli. Vse več je ubogljivih strankarskih vojakov, ki se imajo za izvolitev zahvaliti stranki in njenemu voditelju. Vse več je poslušnih izvajalcev ukazov od zgoraj, kurirjev, za katere misli predsednik stranke. Spreminjanje strank v poslušna orodja njihovih voditeljev v Sloveniji poteka že precej časa. Predsedniški sistem znotraj stranke, kot so ga uveljavili Zmago Jelinčič, Janez Janša, dr. Janez Drnovšek, brata Podobnik, poskuša s precej težavami uvesti v svoji stranki še Borut Pahor. Zadnje ankete dokazujejo, da volilci cenijo, da se je Združena lista uprla ukinitvi notranje demokracije. Ne glede na to lahko spremljamo prevlado strank z izrazito predsedniško diktaturo nad preostalimi strankami. Politične stranke, ki imajo avtoritativne ali celo avtoritarne predsednike, ne potrebujejo samostojnih osebnosti za poslance. Zakaj le? Za kurirske posle niso primerni razni strokovnjaki, profesorji, pisatelji, zdravniki in podobni, ki mislijo z lastno glavo in hočejo vedeti, o čem odločajo. Neprimerni so, ker so toliko samovšečni, da ne želijo biti slepi prenašalci sporočil drugih in/ali hočejo celo presojati smiselnost predlogov po drugih kriterijih, ne po koristnosti za stranko in njenega predsednika, da ne omenjam posameznih skrajnežev, ki se celo javno sklicujejo na ustavno načelo o odločanju po lastni vesti.