Vse manj jih je sicer, ki še verjamejo v nevarnost vojaško-policijskega puča proti demokratični spremembi oblasti, a vse bolj se uveljavlja prepričanje, da bo neprijetna kohabitacija med novim saborom in starim avtokratom vodila v nepredvidljivo politično krizo. Hrvaški primer ni zanimiv za nas le zaradi splošne politične in gospodarske pomembnosti južne velesile za naš nacionalni prostor. Pomemben je tudi zaradi hrvaškega volilnega sistema, ki kot pogosta referenca nastopa v domači superpolemiki o spremembi volilnega sistema. Hrvaška je največkrat omenjena kot dober primer, kam vodi večinski sistem: v južnoameriško poldemokracijo, z avtoritarnim predsednikom, šibkim parlamentom in nadzorovanimi mediji. Manj znano je, da se tamkajšnji volilni sistem ves čas spreminja, praktično pred vsakimi volitvami, in sicer iz večinskega proti popolnoma proporcionalnemu sistemu. Izvirni greh je storila zadnja komunistična garnitura, ki si je napačno izračunala, da bo tudi na prvih demokratičnih volitvah razmeroma najmočnejša stranka. Tako je ustavnopravna perjanica starega režima Smiljko Sokol spisal volilni zakon, ki je uvedel večinski sistem relativne večine po britanskem vzoru (v volilnem okraju zmaga kandidat stranke, ki je med vsemi dobila največ, pa čeprav manj kot polovico oddanih glasov). Namesto prenovljenih komunistov pa je sadove volilnega sistema užil HDZ, nacionalistično politično gibanje, ki je bilo spočetka celo brez uradnega strankarskega programa.