Podoba Čehova je nadvse plastična. Po eni strani se prilega tisti, ki si jo bralec izoblikuje samo iz branja njegovih del, po drugi strani pa je tudi nujno bogatejša in v odtenkih kontrastna. Otroštvo Čehova je bilo »resnično trpljenje«, kakor ga opisuje avtor, vendar je bil na avtoritarnega očeta kljub vsemu navezan do njegove smrti. Sploh je družina tista, ki Čehova neizbrisno zaznamuje, z njo vse življenje živi in mati in sestra sta ob (pozni) ženi dve njegovi najpomembnejši ženski. Za Čehova je značilna tudi posebne vrste družabnost. Že od otroštva naprej je bila njegova hiša polna ljudi, bližnjih in daljnih. Čehov je tako rekoč živel v množici, njegova intima se je izoblikovala v tesni povezanosti z drugimi. Do zadnjega dneva je bil nenavadno obiskovan gostitelj, ki pa je ob tej »priljubljenosti« hkrati užival in trpel. Gre za paradoks: pisal je lahko samo, če je bila hiša polna, hkrati pa se je zelo težko odtrgal od družbe. Če zdaj pomislimo na njegove drame, opazimo, da so tudi te nenavadno polne prepletajočih se glasov, oseb, njihovih prihodov in odhodov, prestrezajočih hkrati usodna in banalna dejstva njihovih življenj. Drame Čehova - takšne, kakršne so - na noben način ne bi mogle zrasti iz osame. Situacija je še bolj nenavadna, če vemo, da je bil Čehov v resnici zelo zadržan, nenehno skrit v lastno lupino in se je družabnosti udeleževal zelo pasivno. Bil je bolj gledalec kot igralec, piše v knjigi, in ta, neke vrste voajerska pozicija se dovolj dosledno kaže tudi iz drugih življenjskih dejstev.