Linda Leonard analizira ranjene ženske, ki so jim rane prizadejali njihovi očetje. Ker so bili slabiči, odvisniki, nasilneži … ali pa jih sploh ni bilo. Potem so deklice rasle v dekleta, ki so terjale pozornost moških kot ljubke večne deklice, potrebne zaščite, ali pa v amazonke, ki prevzamejo moški vzorec moči in niso sposobne odprtosti do konkretnih moških. Govori o avtoritarnih očetih, ki so na hčerke projicirali svoja pričakovanja, da so hčere živele njihov sen, in ne lastnega. Ko so si izbirale partnerje, so vzorec ponovile. Podredile svoje življenje moškim in usahnile kot ustvarjalna bitja, ali pa se ambiciozno vrgle v kariero in pozabile na potrebo po moški rami, objemu, nežnosti … »Čeprav je ženska globoko ranjena zaradi pokvarjenega odnosa z očetom, obstaja možnost ozdravitve. Seveda smo nosilci vplivov naših staršev, vendar ni naša usoda, da bi ostali njihov proizvod,« spodbuja avtorica, da vzamemo življenje v lastne roke in postanemo celostna, topla ženska bitja. Pot do tja po Jungu pelje s procesom individualizacije, zdravljenja duše in njene rasti v harmoničnost in celost. Pot nam kažejo sanje, pravljice, miti in legende … Predvsem pa bolečine, ki se ponavljajo, dokler ne prepoznamo in sprejmemo svojih senc. Tega pogosto ne zmoremo sami, temveč šele v varnem terapevtskem odnosu, h kateremu nas nagovarja to odlično delo. Pomlad pomeni tudi skrb za nove priložnosti, nove razsežnosti, ki jih je treba gojiti in negovati. (…) In tu je po mojem glavni preizkus za ženske: biti to, kar v resnici smo v celostnosti našega bitja, da sprejmemo tako svetlobo kot senco in vemo, da bo prišel nov časovni ciklus. Rana je tu in je del naše življenjske izkušnje. Moramo se jo naučiti sprejeti in živeti z njo, hkrati pa odkrivati nove možnosti in ozdravljenja. Za vse to je potreben aktiven napor, volja in želja po spustitvi v najgloblje v nas, volja prisluhniti naši izkušnji ženskosti in spregovoriti o njej. Prav to je naredila novinarka Renata Ažman v svojem pretresljivem pričevanju Depra (pravkar izšlo pri Mohorjevi založbi), v katerem – tudi ona na podoben, dnevniški način kot prejšnji avtorici – ženska z diagnozo manične depresije opisuje svoje dno. Depresijo. Pred dvema letoma je izšel njen dnevnik – roman Japajade, ki ga je pisala v svetli, manični fazi. Depra je črna. »To je najboljši opis depresije, kar sem jih brala, in