Nekako mehko oziroma zmehčano se nam Hvalica predstavlja tudi v svoji knjigi, čeprav na naslovnici drzno pozira kot kak apokaliptični profet, pred katerega so za nameček namontirali še zaščitne trakove, ki v angleščini (?) označujejo nevarno območje. Knjigo je izdala založba Danila Slivnika, ki se je iz častilca neupogljivega Grosupeljčana prelevil v občasnega kritika lika in dela Janeza Janše, včasih prav po slivnikovsko hudobnega. A bodi mu v čast, da je bila povod ene od teh kritik znotrajstrankarska čistka, s katero se je Janša surovo znebil nekaterih tovarišev, med njimi Hvalice. Zato je bilo pričakovati, da bo knjiga predvsem veliki obračun avtorja z nekdanjim avtoritarnim šefom, ob tem pa še dragoceno gradivo za preučevalce slovenske politike. Toda kdor je pričakoval to, je moral biti razočaran. Naš junak se ne obremenjuje z globokimi analizami. Dasi je bil devet let njegov strankarski politični sopotnik, se Hvalica zadovolji s predpostavko, ki ji sicer ne gre odrekati utemeljenosti, da Janše v dušo pravzaprav nihče ne pozna, nato pa zdrdra kvazipsihološko oceno, kako gre za večplastno osebnost, ki jo odlikuje odločnost, škodujejo pa ji nekomunikativnost, egocentričnost, zamerljivost in maščevalnost. Politologiji pa je Hvalica zapustil sindrom mladosti v slovenski politiki, se pravi izkušenjske nerazvitosti vodilnih tranzicijskih politikov, s katero pojasnjuje tako razpad Demosa kot Janševe politične napake.