Gre za zgodbo, ki se v življenju zgodi mnogim. Večkrat sem jo videl pri svojih kolegih. Opazoval sem nekaj takšnih zgodb. Je šlo za nesposobnost vodilnega ali tistega, ki se mu je zgodba pripetila? Večkrat sem videl, da sta oba, če nista imela nobene povezave, vsak zase dobro delala in bila uspešna. A ko sta prišla skupaj, je bilo, kot da bi začela delovati negativna energija, ki se je s pomočjo obeh strani le krepila. Negativna sinergija je bila neverjetno močna. Opazil sem, da se je to dogajalo praviloma takrat, ko je šlo za avtoritarnega šefa in za podrejenega, ki je spoštoval delovno avtoriteto, ne pa osebnostne. Šefa je ubogal, naredil vse, kar je bilo treba, ni pa kazal osebnostne podrejenosti, servilnosti. Ko sem podrobneje razčlenil dogajanje, sem prišel do zanimivega spoznanja. Podlaga, pravi razlog za padanje na dno, so bila vedno osnovna, najbolj temeljna čustva, tista, ki jih je v svojih delih tako briljantno opisal Shakespeare. Zavist, ljubosumje, pohlep, želja po moči in prevladi, strah pred propadom. Nikoli ni šlo za razumske ukrepe, katerih namen naj bi bil izboljšanje dela. Osnovna čustva so bila močnejša, njihov učinek pa prevladujoč. Ta elementarna čustva so žal močnejša od razuma in so ljudje, ki se jim ne morejo upreti. Spoznal sem, da so to zelo pogosto tisti, ki so včasih kar pretirano avtoritarni, ki se kažejo kot ljudje z močnim egom, a pod to na videz trdo površino je mehko tkivo. Potrebujejo še koga, da jih podpira, bodisi je to tesen sodelavec ali pa zakonski partner. Takšni ljudje so po mojih izkušnjah izrazito neodporni proti elementarnim čustvom.