Minuli teden sploh ni bil lep teden. Niti sladka nogometna zmaga nad Italijo ni bila ustrezno sladka. Najpomembnejšega dogodka (vplutja Petra Krešimirja Četrtega v Piranski zaliv) ni bilo. Zato pa nas je vse veliko bolj zaskrbel in razžalostil odhod našega domačega muca - Bona. Nikomur ni nič povedal, kam gre. Nikoli se ni prav nič pritožil. In prav rad je spal v debeli poletni senci pod tujami v vrtu, če ga letošnji pogosti poletni oblaki niso spodili pod streho. Dobro je vedel, kdaj ga kličem zaradi svežega ciplja, ki mi ga je uspelo napičiti v morju pred Piranom. In komaj je čakal, da sem ribi odvzel največjo kost (bil je pač fin muc), da se je potem posladkal. Do tujcev je bil nezaupljiv. Mene pa ni prav nič poslušal, ko sem mu razlagal o cipljih, ki niso nikoli poznali sredinske črte v Piranskem zalivu, in o drugi polovici petnajstega člena konvencije, katerega prvo polovico zna štiri milijone in pol Hrvatov na pamet. Le katera usoda mu je prekrižala pot in ga prikrajšala za tako varno zatočišče, sem se spraševal ves teden. Včeraj pa sem si (po neprijetni, povsem naključni novici) očital, ker ga nisem znal dovolj učinkovito posvariti pred prehitrimi avtomobilskimi kolesi na sosednji cesti.