Naslednji dan - greš na oglede. Z avtom. Zaradi burje, ki je že sredi noči ropotala po polknih, opletala z drevesi (tako besni, po pripovedovanju, le jeseni) in se še ni utrudila. Omiš - sprehod skozi turistično vrvenje ob glavni cesti, odmik za dušo po ozkih uličicah starega dela in vedno znova pogled na bregove za njim. Po agencijah povprašuješ za turistično karto bližnjega območja. Nimajo je. "Kaj hočete, mi šele stopicamo za vami," se opravičujejo. Ko končno v eni odkriješ karto Srednja Dalmatia by Bike 1:50.000, je ne dajo iz rok, ker je njihov edini primerek. Naredijo pa ti fotokopijo. A le prve strani s cestami, druga, z opisi kolesarskih tur, težavnostno stopnjo in višinskimi razlikami, se jim najbrž ni zdela pomembna. Mogoče je bilo tako še bolj prav, saj si si smeri in poti izbiral po svojih željah in občutkih. Ob prvem dotiku s pokrajino z avtomobilskimi kolesi pod podplati jih s kolesarskimi očmi ocenjuješ: še vse drugačne klance smo zmogli.