Dobro mestno pešpot bi opredelil kot pot, ki ni v neposredni bližini oziroma poleg ceste za motorni promet, kjer so pešci podvrženi hrupu, avtomobilskim izpuhom, ob dežju pa nadležnim mokrim pljuskom izpod drvečih avtomobilskih koles. Dobra pešpot naj bi bila speljana stran od cest, vila naj bi se skozi naravno okolje, ki je za sprehajalce lahko zanimivo v vseh letnih časih, jim nudi spreminjajočo se podobo v različnih letnih obdobjih in je drugačna zjutraj, zvečer ali ponoči. Pot mora presenečati, nuditi vedno nove in zanimive poglede, razglede, med hojo po nji pa naj bi meščan spoznaval svoje mesto in ljudi, naravo. Ob jutrih bi na pešpoteh srečeval rekreativce pri teku in telovadbi, odhajajoče v službo in šolarje na poti v šolo, kasneje pa ljudi, posedajoče na klopeh, zatopljene v razgovore, branje, opazovanje drugih sprehajalcev, in seveda sprehajalce v spremstvu štirinožnih prijateljev. Zvečer bi prijetno osvetljene pešpoti vabile k sproščujočemu večernemu sprehodu, k posedanju, sanjarjenju in klepetanju. Ob poteh naj bi bil tu in tam kakšen manjši lokal, kjer bi sprehajalec lahko spil kozarček ali dva, prav bi prišla tudi kakšna manjša čolnarna, kjer bi si sprehajalec lahko sposodil čoln za večerno vožnjo po reki, morda do prostora za piknik. Nič ne bi motile skupine plesalcev, ki bi na prostem vadile, ali manjši, komorni kulturni dogodki. Res, take bi lahko bile mestne pešpoti, tako bi lahko bilo Novo mesto ali katerokoli drugo dolenjsko, belokranjsko ali posavsko mesto.