Iz Frankfurta do Calgaryja je slabih deset ur letenja. Greš podnevi, prideš podnevi. Časovna razlika je osem ur, tako da dejansko izgubiš le slabi dve uri. Dan se ti neopazno podaljša, saj letiš s soncem. Pa te razlike niti ne opazim, le nekako čudno utrujen postanem. »Le zakaj?« se sprašujem. In seveda že ob sedmih zvečer padem v posteljo kot zaklan. Šele ko pogledam na uro in začnem računati, ugotovim, da se že dvaindvajset ur potikam po letališčih in letalih. Utrujenost ni torej nič nenavadnega in tudi večerja ni dejavnik, ki bi lahko vplival na odločitev. Spat in pika! Toda glej ga zlomka, ob treh zjutraj nekako nisem več zaspan. Le kaj je narobe? Tista časovna razlika je že načela bioritem. Dokler si na smrt utrujen, ni pomembno, kdaj spiš. Da le spiš. Ni pomembno, podnevi ali ponoči. Ko pa prva utrujenost mine, se pojavijo problemi. Sredi noči buljiš v strop in se čudiš sam sebi. In še nekaj je čudno. Vsepovsod je nenavadna tišina, mir. Tudi vejica na drevesu se ne premakne. Niti ena vrata v hotelu se ne zaprejo. Niti kapljica vode ne zašumi po cevovodu. Ventilator klimatske naprave ne deluje. »Kako pa sploh ogrevajo?« se sprašujem. Kaj šele, da bi pred oknom zaropotal avtomobilski motor. Nehote me stisne pri srcu in ne počutim se najbolje. Ne, take grobne tišine že dolgo nisem več navajen. Saj res, tudi telefon ne dela. Ni signala! Tišina je kar zastrašujoča in nikakor je noče biti konec.