Še preden sem se skozi gost promet četrtkovega monaškega dopoldneva nekako prebil do Grimaldi Foruma – bil je čas teniškega turnirja, počasi že pripravljajo prizorišče dirke formule ena, poleg tega v kneževini nenehno gradijo, obnavljajo in sploh razkazujejo svojo naložbeno vitalnost – je monotonost polžjega premagovanja gneče razklal rezek dirkaški zvok motorja. Gledal sem, se obračal, a me je dodajanje in odvzemanje plina, ne da bi videl, od kod ta hrup, le še bolj izzivalo. Končno sem sredi pločevinaste kače ugledal dve glavi, ki sta štrleli iz leblanca mirabeau. Športni dvosed brez strehe in sprednje šipe, zasnovan in izdelan v slogu dirkalnikov, ki nastopajo v prvenstvu GT in podobnih zvrsteh avtomobilskega športa, z maso 812 kg in največjo močjo motorja 515 kW (700 KM), s pospeškom od nič do 100 km v manj kot treh sekundah in največjo hitrostjo okrog 370 km/h, se je tako kot moj vsakdanji avtomobil po polžje premikal proti zavoju, po katerem nosi ime. Leblanc, torej Rolf Wyss, snovalec in izdelovalec tega ekstremnega avtomobila, je sopotnika, mlajšega moškega, prepričeval, da je prav njegov avto, ki ga brez davka in z izhodiščno opremo ceni na 543.000 evrov (130.124.520 tolarjev), pravšnji zanj. Misel, da bi fotografiral ta, tudi za Monako nevsakdanji prizor, sem takoj odgnal. Leblanc je že grmel v Poletu, na razstavišču pa so čakali novi, (zame) še anonimni stvaritelji nevsakdanjih avtomobilov.