»Želel sem biti odvetnik na deželi z ne preveč dela.« Tako je kancler Zvezne republike Nemčije Konrad Adenauer ob koncu svoje vladavine pripovedoval gostom in z vzdihom pristavljal, da pač ni bil gospodar svojih želja. Pri tem je imel negiben obraz, leseno masko z azijskimi potezami. Toda tega obraza mu ni dala narava, temveč operacija po avtomobilski nesreči, ki jo je doživel davno pred tem. Je morda hotel povedati, da ga nikoli ni vodilo častihlepje? Težko, saj je bil kar petnajst let v kanclerski palači v Bonnu. Ko se je leta 1962 srečal z de Gaullom, je ta dejal svojim sodelavcem: »Ali si lahko predstavljate, da bi tudi jaz kdaj tako končal?« Adenauer takrat že ni mogel več trezno presojati. Leta 1949 je ustanovil Zvezno republiko Nemčijo in ji omogočil razcvet, vendar je s tem povzročil svoj lastni propad, ker se ni znal pravočasno umakniti s položaja. Nemčija je konec vojne pričakala porušena. Köln, industrijsko srce Porurja, je bil poln ljudi,