Zvenelo bo skoraj kot kakšna pogrošna Teorija vsega, ko takole začenjam z Iggyjem Popom, ki je primencal na oder. Kot se rado dogaja ljudem moje generacije, so mi začela odpadati leta. Najprej mi jih je odpadlo petnajst, da sem bila spet v brezskrbju zgodnjih dvajsetih, ko smo se naužili rokenrola. Potem mi jih je odpadlo še dvakrat po deset. To me sicer naredi dojenčka, ampak sem dovolj prebrala o kulturnem okolju Detroita v zgodnjih sedemdesetih letih, da si znam vse natančno predstavljati. Iz okolice Motor Cityja namreč prihaja Iggy Pop in njegova razvpita skupina The Stooges, ki so minuli ponedeljek nastopili v Ljubljani. Rock kritiki so »umazani« zvok njihove glasbe največkrat povezovali z dejstvom, da so rasli v Detroitu in njegovi okolici – torej predelu ZDA, ki ga je od vseh najbolj zaznamovala avtomobilska industrija. Zgodovina vsega, kar se je dogajalo od Fordove avtomehanične delavnice, je predolga, da bi jo kronološko opisovala, v njej bi nastopili še brata Dodge, Cadillac, Chrysler in Durant. Si pa predstavljam, da je bilo to že od nekdaj mesto, ki je imelo moško, kovinsko dušo, in to je tisto, kar me je pritegnilo k vse prej kot nežnim zvokom, pod katere so se Iggy in Stooges podpisovali v začetku sedemdesetih let. Zame je pač po svoji substanci to »avtomobilska« glasba, trda in surova, ampak iskrena, moški odgovor na industrijo, ki je hotela tudi ljudi udelati tako, da bi bili čim bolj kompatibilni s tekočim trakom.