Že naslednji trenutek sva se z Bojanom krohotala, ko sva skozi daljnoglede, pritrjene s srebrnimi verižicami, odkrivala človeške figure na sosednjih stavbah, voajersko proučevala vsako njihovo podrobnost in se trudila razbrati naslov knjige, ki jo je možakar na vrhu strehe molil v nebo. Razstavišče se je spremenilo v igrišče in neznansko sva uživala, ko sva ob zrenju in poslušanju besedil, v katerih so mladoletnice pripovedovale in pisale o poželenju do fantov, o posilstvu pri šestih, o vplivu kave na rast prsi, o dekliških lažeh glede samozadovoljevanja, lovila projekcije črk na vratu, štopala v Ohio ali raziskovala stol, v katerega je bil vgrajen sesalnik, a nisva našla vtičnice, da bi ga preskusila. Navduševala sva se nad domiselnim lepljenjem krožnikov in skled na kičaste figurice baletk, kužkov, rožic in še česa, toda kaj, ko je v vso radost do življenja zarezal triptih olj na platnu, ki je nanizal zgodbo od rojstva do smrti, ko porcelanasti par ni imel druge izbire kot končati pod avtomobilsko gumo. Še psihoterapevtske domislice umetniškega izražanja nama niso pokvarile igre, le enkrat sva podlegla videnemu. Vstopila sva v prostorno umivalnico in nikakor se ni dalo prelisičiti zvonjenja vsaj dvajsetih majhnih, čisto povprečnih budilk na baterije, pa še s televizijskega zaslona so v naju buljila nema telesa v belem s plešastimi maskami in poudarjenimi ustnicami. Sproščujoče je bilo zrenje v zaslon s predstavo preobrazbe plastelinaste zmesi, ki se je ob zvokih in glasbi v natančno montiranem videu spreminjala in ustvarjala splet zabavnih podob. Skozi luknje sva si privoščila še kukanje dveh drugih obiskovalcev. Sedla sva tudi za mize, kjer so razstavljali net art, vendar domišljija ni porodila nobene rešitve, kako bi iz monitorjev, tipkovnice in miške izvabila zabavo. Vse, net art, videoseansa pri psihoterapevtu, ljudje z ulice v počasnem posnetku, zgibana žička z gumbki, skrbno zapikani zobotrebci v preluknjanem pleksiju, fotografije mest za počitek, bistro kot umetniški izdelek, simulacija avkcije za integracijo emigrantov z Vzhoda, zgibane škatlice marlbora, lahkotni umetniški komentarji vsakdanjega življenja in še bi lahko naštevali, je bilo vrženo v isto škatlo in razmetano po Frankfurtu.