Ob vrnitvi v Jeruzalem se je na točki, ki razmejuje vzhodni ("arabski") del mesta z zahodnim in starim delom, močno kadilo. Skupina nekaj mladih zamaskiranih protestnikov je na cesti zažgala avtomobilske gume. Prometni tok se je spontano preusmeril na sosednje ceste. Pešci so se mirno oddaljili od ognja. Brez panike ali nervoze. Počasi in previdno sva se približala skupini, ki je imela zastavo in napis v arabščini. V rokah so imeli prazne steklenice kokakole. Kljub temu, da so bili mirni, je s približevanjem naraščala napetost v želodcu, mogoče prsih. Ljudje so se odmaknili in midva sva šla v nasprotno smer. Pogledi izza mask. Ob njih je bil le fotoreporter, s katerim sem spregovorila besedo, dve. Dovolj, da sem izvedela, da dela za Jeruzalem Post in da ga menda vsi poznajo. Vprašam, če je varno narediti posnetek. "Dajta, vendar na hitro," prikima in komaj opazno z roko pomiga mladeničem. Odleglo nama je, ko sva se počasi začela oddaljevati. Dvesto metrov naprej je dogajanje opazoval prodajalec majhne trgovine s sladicami. Zdelo se je, da so tovrstni shodi del njihovega vsakdana.