postavil aktovko z eksplozivom pod hrastovo mizo. Vendar mu je ni uspelo postaviti v neposredno bližino Hitlerja, ampak ob masivno nogo mize. Stauffenberg je kmalu zapustil konferenčni prostor. Zaprosil je za telefonsko zvezo z vodjem obveščevalnega oddelka, vendar je takoj spustil slušalko in hitro odšel k terenskemu vozilu s šoferjem. Zaslišala se je oglušujoča eksplozija in v prostoru za sestanke je zavladal kaos. Štiri osebe so bile mrtve, devet težje ranjenih, drugi pa laže, le Keitel je bil nepoškodovan. Hitler je dobil nekaj bušk, odrgnin, počil mu je tudi bobnič. Stauffenberg je mislil, da je delo opravljeno, saj je videl, da nesejo nekoga iz ruševin, ni pa vedel, da je bila moč eksplozije daleč pod pričakovanji. Hitro je ukazal, naj pripravijo kurirsko letalo za polet. Na prvi cestni kontrolni točki še ni bil dan znak za alarm. Ura je bila 12.44, od eksplozije sta minili približno dve minuti. Tudi drugo kontrolno točko je vozilo prečkalo brez težav, čeprav je bil že dan znak za alarm. Šofer je medtem opazil, da je Haeften nekaj vrgel skozi okno. Bil je neuporabljen paket z eksplozivom. Ob 13.15 je kurirsko letalo že odletelo proti Berlinu. Medtem se je sum v Volčjem brlogu, da je bil atentator hitro izginuli oficir Stauffenberg, vedno bolj krepil. Načrt za atentat je temeljil na predpostavki, da bodo vse faze potekale brez težav; prostor za pripravo eksploziva, neovirana postavitev aktovke z eksplozivom, pripravljen avto za hiter odhod s prizorišča, neovirano prečkanje kontrolnih točk in letalo, pripravljeno za polet. Toda čeprav so bile vse faze uspešno izvedene, je atentat spodletel. Takoj po atentatu so v Volčjem brlogu prekinili telefonske zveze z zunanjim svetom, in tako je ostalo do 15. ure. Tukaj so zarotniki in njihovi nasprotniki razmišljali enako. Prvi so hoteli preprečiti, da ne bi od tod začeli pošiljati ukazov po vsem rajhu, drugi pa niso želeli, da bi zunanji svet zvedel, kaj se je zgodilo. Vendar je nekdo iz Volčjega brloga le telefoniral dežurnemu obveščevalnemu oficirju v Berlinu, ta pa je sporočilo takoj nato predal Olbrichtu: »Nekaj strašnega se je dogodilo. Hitler je živ.« Toda kaj je s Stauffenbergom? Ali naj se začenja uresničevati načrt Walküre? Namesto da bi poizvedovali, kaj se je zgodilo, in bili v najstrožji pripravljenosti, so se zarotniki kakor vsak dan odpravili na kosilo. Z »normalnim« obnašanjem so hoteli odvrniti od