inulega 18. aprila se je 21-letni Samir Hamad za svoje “žrtvovanje” napotil k istemu kiosku, ki ga je tri mesece prej izbral neki drugi palestinski samomorilski atentator. Takrat (19. januarja) je atentat spodletel. Tokrat, žal, ne. V silni eksploziji je izgubilo življenje 9 oseb, 60 jih je bilo ranjenih. Do tragedije je prišlo v dneh tradicionalnega judovskega praznika Pashe. Prav to je verjetno botrovalo dejstvu, da je bilo tisti dan po ulicah in trgih izraelske prestolnice več ljudi kot običajno. Z logiko, ki stoji za samomorilskimi atentati, se človek nikakor ne more mirno sprijazniti. Ta miselnost načenja najosnovnejši občečloveški nagon, ki nas - tudi v najhujših trenutkih – neutrudljivo sili k življenju. Normalno je torej, da se ob novicah o samomorilskih atentatih naše misli najprej usmerijo na človeško raven, na kateri iščemo odgovore na razloge ali vsaj opravičilo za to, da se mlad človek lahko nekega dne zavestno odloči za samomorilni atentat in s tem za smrt neštetih ljudi. In vendar je pri razmišljanju o tem zadnjem dogodku za zdaj vredno opustiti emotivni pristop in se raje osredotočiti na bolj pragmatično (in obenem tudi bolj cinično) kontekstualizacijo dogodka v sedanji politični resničnosti te nesrečne regije. Samirjev samomorilski atentat je prvi v vladanju Hamasa; te stvarnosti ne gre zanemariti. Ko je na zadnjih volitvah to ekstremistično gibanje prejelo večino glasov in prevzelo krmilo palestinske vlade, se je mednarodna javnost odzvala zelo previdno, češ da ’Voljo palestinskega naroda sprejemamo, vendar le pod pogojem, da se bo nova vlada odrekla nasilnim metodam, ki so zaznamovale njeno dosedanjo politiko.’ In res, kljub temu da so pred-