Komaj kdaj je bil človek za časa svojega življenja deležen tolikšnega občudovanja, čaščenja in obenem zaničevanja, kot potujoči čudodelnik in menih Rasputin…. Rojstni datum Rasputina je neznan, vendar ga različni viri postavljajo v leto 1865. Rodil se je kot tretji otrok kmetu Nowychu v Prokrowskoju v Sibiriji. Že v otroštvu se je izkazalo, da je pristaš neprisiljenega življenjskega stila. Sprva je hotel postati menih, vendar se je z dvajsetimi leti poročil s Prsakowio Fedorowno in z njo imel štiri otroke. Okoli leta 1900 se je priključil religiozni sekti Flagelatov (bičarji), ki je imela dokaj malo skupnega s tradicionalnimi meniškimi skupnostmi. Ti samozvani asketi so si priredili življenjsko filozofijo, da mora človek najprej grešiti preden lahko doseže odrešenje. Iz tega razloga so prakticirali številne običaje in rituale, ki so bili predvsem seksualne vsebine. Rasputin je te rituale vestno izpolnjeval in zaradi nemirov, ki jih je s tem vnesel v zakonsko življenje preprostih kmečkih ljudi, je bil izgnan iz rodne vasi. Sledila so leta popotovanj po širni Rusiji in povsod, kjer se Rasputin pojavil je vzbudil pozornost, predvsem pri nežnejšem spolu. Zanimanje žensk si je pridobil predvsem s »svojim magnetizmom in živalsko privlačnostjo«. Njegova doktrina odrešenja, ki je bila tesno povezana s spolno osvoboditvijo, je dala mnogim ženskam možnost, da so prvič v življenju zadovoljile svoje spolne potrebe. Kasneje so tudi ženske iz St. Peterburških visokih krogov podlegle njegovemu čaru in čutnosti. Okoli leta 1905 je Rasputin v St. Peterburgu ustanovil zdravniško ordinacijo. Njegov krog pacientov je bil sestavljen pretežno iz žensk vseh družbenih in kulturnih slojev, ki so čakale na povabilo v Rasputinovo »najsvetejšo« spalnico. Kmalu so se širile govorice o »čudežnih močeh« zdravilca, kar mu je privedlo cele trume »pomoči potrebnih« žensk. Glas o čudodelnih lastnostih Rasputina je prodrl celo na carski dvor. Nekega dne so poklicali Rasputina k carju Nikolaju II. Aleksandrowitschu (1868-1918). Njegov sin Aleksej je zbolel za hemofilijo in Rasputinu je s svojimi hipnotičnimi močmi, z molitvijo in polaganjem rok uspelo ublažiti bolezen mladega prestolonaslednika. To mu je prineslo neomejeno občudovanje in hvaležnost carskega para in tako si je pridobil vplivno mesto na carskem dvoru. Vendar ni hotel živeti na dvoru ampak je raje še naprej šokiral prebivalce St. Peterburga s svojimi divjimi razuzdanostmi. Rasputinov vpliv na carsko družino in njegov razvpiti način življenja so izzvali predvsem konzervativne plemiške kroge. Gledali so ga kot vzrok vojnega poraza proti Japonski 1904/1905, revolucije 1905 in bližajočega se ruskega zloma v 1. svetovni vojni. Šele, ko so številni atentati spodleteli, je uspelo peščici zarotnikom, da so ga zvabili v past in umorili. Rasputinova smrt je bila prav tako nenavadna kot njegovo življenje. Glavni storilci so bili poslanec Wladimir Purischkewitsch, knez Dimitri Pawlowitsch, nečak carja in Felix Jussupow, mož carjeve nečakinje. 20. decembra 1916 so Rasputina povabili v palačo Jussupowa, kjer naj bi pojedel ogromno količino s ciankalijem zastrupljenega peciva in vina, vendar se ni zastrupil. Nato sta Purischkewitsch in Jussupow večkrat streljala vanj, a sta ga le ranila. Tudi naslednji streli kneza Dimitria, ga niso smrtno zadeli. Šele ko so ga zvezali in vrgli v ledene valove Neve, se je utopil.