John seveda ni bil naravni zaveznik nekdanjega nacista Reinharda Gehlena, ki so ga Američani postavili za vodjo tuje obveščevalne službe, niti ni bil prijatelj nacistov okoli Adenauerja in še manj Adenauerjev prijatelj. Kancler je bil namreč podobno kot večina nemških konservativcev prepričan, da je Stauffenbergov atentat spodletel zaradi slabih priprav in pustolovskega ravnanja zarotnikov. John bi se sicer raje uveljavil v nastajajoči zahodnonemški diplomatski službi, toda, kot mi je zaupal kasneje, tam zanj ni bilo prostora, ker so vsa pomembnejša mesta zasedli ljudje, ki so bili nekoč tesni sodelavci nacističnega zunanjega ministra Joachima von Ribbentropa. Najbolj ga je prizadelo grenko spoznanje, da je bil podpredsednik Gehlenove obveščevalne agencije Olaf Radtke prestavljen v protiobveščevalno službo samo zato, da bi nadzoroval njega, saj mu očitno niso povsem zaupali. Ni torej čudno, da je bil vrhunski obveščevalec John leta 1954 razočaran in da so njegov prihod v Vzhodno Nemčijo, kjer se je pojavil nekega sončnega julijskega jutra, ocenjevali kot izdajo.