nega poslanca sta mu vzeli precej časa, ki ga ni mogel uskladiti s šolskimi obveznostmi, zato je leta 1911 nehal poučevati na mariborski klasični gimnaziji. Verstovšek je kot poslanec v obeh zborih vse do izbruha prve svetovne vojne še bolj vneto agitiral za ustanovitev slovenske univerze. Po atentatu na prestolonaslednika in njegovo soprogo v Sarajevu je izbruhnil pravi val protislovanske histerije po vsej monarhiji in Štajerska, kjer niti v mirnih časih ni manjkalo mednacionalnih sporov, ni bila v tej histeriji nobena izjema. Verstovšek se je kot intelektualec in poslanec ostro postavil po robu tej histeriji in preganjanju na narodni osnovi ter pomagal precej ljudem, ki bi bili sicer pregnani. Leta 1916 je v znotrajstrankarskem spopadu v Slovenski ljudski stranki nastopil proti Šuštaršiču, bil pa je med tistimi poslanci južnoslovanskih strank, ki so podprli majniško deklaracijo. Verstovšek je bil tudi član delegacije slovenskih poslancev, ki so se januarja 1917 poklonili novemu cesarju Karlu I. Delegacijo je vodil kranjski deželni glavar Šuštaršič in je bila sestavljena iz poslancev iz Kranjske, pridružila pa sta se ji tudi Verstovšek in Anton Gregorčič, ki sta bila izvoljena na Štajerskem oziroma na Goriškem.