Izrael, država, ki je od ustanovitve leta 1948 v »vojni z dolgimi premirji«, se je znašla v globoki depresiji, negotovosti, strahu pred prihodnostjo. Takšen občutek je pri obiskovalcu »svete dežele« po desetdnevnem študijskem potovanju, po pogovorih z več kot dvema ducatoma sogovornikov, skorajda neizogiben. To negotovost je poletna vojna v Libanonu še poglobila. Izraelci so se morali soočiti z raketami na svojih dvoriščih, s severa na jug je bežalo milijon beguncev. »Izrael je napel svoje velike vojaške mišice, a pokazal tudi svojo krhkost. Odkrili smo, da vojaška sila ne more biti edino jamstvo našega obstoja. Ugotovili smo, da je kriza, v kateri smo se znašli, bistveno globlja, kot smo se bali,« je na prireditvi ob obletnici atentata na premiera Jicaka Rabina dejal književnik David Grossman, ki je v vojni izgubil sina Urija. Na Rabinovem trgu v Tel Avivu pred mirovniško naravnano množico, v kateri je bilo veliko mladih, je zahteval odločno prizadevanje za mir na Bližnjem vzhodu. Ugled vojske, izraelskih obrambnih sil (IDF), nekakšnega stebra družbe s statusom ljudske armade, s katero se državljani globoko identificirajo, je bil načet po dvomljivem izkupičku operacij.