Drži, Poitier je bil na lepem edini, ki je še lahko rešil čast Amerike. In drži, Poitier je bil v ameriškem nacionalnem interesu. Sloviti hwoodski kolumnist Sidney Skolsky je zapisal: »Če kdaj, potem bi moral prav letos Oskarja dobiti črnec. In to iz povsem očitnih razlogov. To bi pomirilo razburkane rasne vode... in s tem bi svetu sporočili, da pri nas ni rasne diskriminacije.« Slovita hwoodska kolumnistka Hazel Flynn pa je igro še razširila: »Če bi Oskarja dobil film Lilies of the Field, bi to Hollywoodu in Ameriki zelo dvignilo ugled, saj ta film kaže konstruktivno sliko naše dežele.« Pritiski na Akademijo so se stopnjevali in stopnjevali - in na koncu so bili že tako hudi, da so šli na živce tudi samemu Poitieru, ki je napol v šali vprašal: »Kaj če bo osem milijonov črncev brcnilo v svoje televizorje, ker bo Oskarja dobil nekdo drug?« Ni dvoma, Amerika je hotela na vrhuncu hladne vojne, nedolgo po kubanski raketni krizi, sredi vse bolj kalvaričnega boja za državljanske pravice črncev (pol leta prej so se protestnemu pohodu v Washington pridružili tudi Charlton Heston, Gregory Peck, Judy Garland itd.) in malo po atentatu na predsednika Kennedyja v svet poslati konstruktivno, pozitivno, politično korektno sliko Amerike. Oskar, ki ga je dobil Sidney Poitier, je združil Ameriko - boj za državljanske pravice je spel s patriotskim sentimentom in nacionalnim interesom, toda le fantazijsko. Leto kasneje je namreč kot žrtev atentata padel Martin Luther King. Sidney je bil le Disney. Ne, ni bil prelomen. Ni sprožil plazu. Naslednji Afro-Američan je Oskarja dobil šele čez 20 let (Louis Gossett, jr., Častnik in gentleman).