Oblikovalec je, zdaj vem, nič več in nič manj kot pravi pravcati stvaritelj, demiurg, mali bog. Dela iz nič oziroma iz blata (prejšnje oblikovalske rešitve), točno tako kot ta veliki Bog, materijo gnete in gnete, jo spešta, pa znova zgnete, podaljša zdaj uhlje zdaj nos, dokler ni zadovoljen: pred njim stoji izdelek po njegovi podobi. Čista forma. Vsebine ni, vsebina seveda ni njegova stvar. Vsebina pride kasneje, je sekundarna in odvisna od drugih ljudi, denimo celo od mene (huf!). Točno tako je bilo to na začetku sveta: potem ko je bogec iz tiste gline zgnetel prvega človečka in ga spustil na rajski travnik, se preprosto ni ukvarjal s tem, ali bo ta človek dober, moralen in bo preskočil vsako mravljico, ali pa hudobna gnida, ki bo takoj začela sadistično puliti noge kobilicam. Ni ga zanimalo niti to, kako bo z onim drugim izdelkom, ki je, ker je nastal iz rebrca, obveljal bolj za polizdelek. Se bosta ujela ali pa se bo že uvodoma usodno zapletlo, ker je on ljubitelj zrezkov, ona pa je kot prepričana vegeterijanka (pa saj je ata rekel, da ne smemo pobijati!) nenehno visela na jablani?