delali in veliko molili. Niso čutili, da bi karkoli pogrešali, čeprav so težko živeli. Vojno so najbolj občutili na samem začetku, ko je Dolino preplavila italijanska in srbska vojska. Eni ali drugi so streljali v hlev in ga zažgali. Družina se je zatekla k znancem v Srednji vrh; ko so se vrnili, so se skrivali doma v 'kevdru'. Ko je mama prišla nekoč v kuhinjo pogret mleko za najmlajše, je streljal nanjo italijanski vojak, a se je k sreči krogla ustavila v vogalu hiše. To so edini trpki spomini na vojna leta do leta 1943. Na dan vseh svetih se je družina z vlakom odpeljala na pokopališče v Kranjsko Goro. Vračali so se ob petih popoldne. Ko so šli čez most, nedaleč od železniške postaje, je ata na koncu mostu opazil tri tuje može. »Verjetno so zamudili vlak,« je ata rekel otrokom. Nobeden od njih ni bil domačin. obrazih se jih ne spominjam, dobro pa imam pred očmi njihove postave: dva sta bila oblečena v rjavi obleki, tretji pa v modro in na glavi je imel klobuk. in po svojem izkustvu spoznali, da morajo storiti. Edino to jim je lahko ohranilo jasno misel in dalo notranjo moč. Prižgali so svečo za umirajoče, ob vzglavje postavili razpelo. Tako so umirali ljudje iz roda v rod. Kdaj točno je ata izdihnil, niso vedeli. in komunistka Celestina Arih, sestra partizana Miha Ariha iz Podkorena, s katerima smo se seznanili v prejšnji številki Zaveze, je oponesla Janu: »Ata si jim ustrelil, pa si upaš na njihovemu svetu graditi hišo!« Pa kdo bi se menil za to! Na svoji zemlji svoj gospod! Drugi spremljevalec morilca Jana je bil Matija Cvetek-Miško iz Bohinja, po poklicu mesar. Izkazal se je zelo človeško čuteč. Z leti so pri Zupanovih zvedeli, da je bil on tisti, ki se je kakih deset dni po umoru njihovega ata oglasil pri njih doma. Oblečen je bil v lovsko obleko in je na okensko polico v veži položil bankovec za deset mark: »To naj bo za moje reveže!«