Ata Primož je bil gozdni delavec. Na Jelovici so sekali les. Mama pa je bila gospodinja. Skrbela je za družino, varovala otroke. Pri hiši so imeli tudi kravo, da so imeli mleko. Za zajtrk so običajno jedli kavo in kruh drobivce, za kosilo krompir, krompirjevo juho, žgance, za večerjo pa sok iz koruzne moke. Na splošno so jedli in živeli zelo skromno. Otroci so se igrali z raznimi lesenimi predmeti, se skrivali po gozdu, lovili po travniku, stikali za ptičjimi gnezdi in delali piščalke. V šolo so hodili v Dražgoše. Za malico so si prinesli kos kruha in kakšno jabolko. Rojstnih dni niso praznovali. Stari ata se spomni le prvega obhajila. Dobil je kos torte. Ker ni vedel, kaj je to, je ni pojedel. Ata Primož je igral harmoniko. Včasih je ob nedeljah kaj zaigral, fantje in dekleta iz vasi pa so zaplesali kar pri nas doma. Stari ata se spominja, da je tudi njemu ali bratu Rafku dal včasih harmoniko v roke, da bi poskusil zaigrati. Spominja se tudi, kako ga je harmonika uspavala, kadar je ata zaigral ob večerih. Na žalost pa so ta leta prehitro minila, prišla je vojna, ki je v družino starega očeta prinesla veliko gorja. Izgnani so bili od doma, ki je bil porušen. Brat Gabrijel je bil leta 1943 ustreljen, brat Rafko pa je mesec dni pred koncem vojne padel. Stari ata pravi, da so se večkrat imeli lepo, čeprav so živeli skromno.