"S čebelami in medom sem se srečal že doma kot otrok, ko je kakšen roj sosedovih čebel obvisel na naši jablani. Zaradi hvaležnosti, ker sem Martinovemu atu povedal to novico, sem dobil medeni dar v obliki medenega satja in tudi drugih čebeljih dobrot. Med pa smo otroci hranili tudi za mazanje vabe pri jesenskem lovu na polhe. Dodali smo mu še nekaj nageljnovih žbic, da je vaba še bolj dišala. Seveda je med tudi naša samostanska poslastica in zdravilo, čeprav smo ga v hudih časih po vojni dobili v našo jedilnico bolj malo, saj je čebelar, brat Frančišek, ki je bil hkrati tudi hišni mizar, v svoji gorenjski varčnosti, če se je le dalo, med prodajal, da je potem kupoval sladkor za zimsko preživetje čebel, čebelarsko opremo in tudi zdravila, ki jih je velikokrat primanjkovalo. Kakšen dinar je ostal tudi za druge samostanske potrebe. V poznejših letih, ko je pater Simon Ašič, znani samostanski zdravilec in zeliščar, tako poudarjal, kako zdravilen je med, se je začel kar redno pojavljati v naši samostanski jedilnici."