solili. Tako so pred leti pri rudniku soli v Hallstattu, ki je dal starejši železni dobi ime, našli moški grob. Pridatki pokojnika nedvomno govorijo o tem, da je prišel nekje z Dolenjske. Bogastvo halštatskih grobov, tudi zaradi vidnosti gomil, je že zgodaj privabilo ničvredne ljudi, ki so sposobni onečaščati pokojne in jim celo krasti. Prav zaradi pietete do mrtvih, tudi sovražnikov, ki je temelj vsake civilizacije, ki se označuje za humano oziroma kulturno, arheologi izkopavajo grobove le tam, kjer je nujno zaradi njihove ogroženosti oziroma izjemoma zaradi znanstvenih spoznanj. Kljub temu so neizropane ali delno ohranjene gomile s slovenskega ozemlja, zlasti Dolenjske, napolnile številne domače, dunajske in druge evropske muzeje in celo ameriške (Ashmolejev muzeju v Oxfordu, Peabody Museum Cambridge – Massachusetts). Zelo visoko stopnjo gospodarskega in družbenega razvoja je dosegel tudi halštat v Posočju. Zaradi nahajališč železa so tamkajšnji ljudje posegli tudi na Gorenjsko. Tukajšnja kultura je bila pod močnim vplivom Venetov z območja današnje severne Italije in njihovih južnih sosedov, tudi Etruščanov. V Posočju so prevladovali plani, predvsem žgani grobovi. V Mostu na Soči so izkopali blizu 7000 grobov – grobnih jam, pokritih s kamnitimi ploščami. Mrtve so v tem času zažigali tudi na Notranjskem, Gorenjskem in Štajerskem. Situlska umetnost govori o močnih kulturnih in trgovskih stikih z Bližnjim vzhodom in današnjo sosednjo Italijo. Etruščanski izdelki niso tako redki. Jantar iz baltskih dežel, grafit za krašenje keramičnih posod iz današnje Češke in Moravske govorijo o tem, da so bili trgovski in s tem tudi duhovni stiki takratnega slovenskega prostora zelo razvejani. Vsekakor je v kulturnem pogledu dosegel položaj, ki mu ga stoletja, mogoče celo vse do pred kratkim ni uspelo doseči.