Kako ste vstopili v svet show businessa? Bilo je naključje. Z avtoštopom sem se vračal z maturantskega izleta na jadranski obali. Na poti sem spoznal glasbeno skupino, ki me je prosila, naj domov v Maribor odnesem njihovo pogodbo za nastop. Tam me je pa organizator vprašal, če mu lahko pripeljem še kakšno skupino. In tako se je začelo. Po končani gimnaziji sem dobil mednarodno štipendijo za študij v Londonu, in sicer arheologije, ki me je zelo veselila. Toda tam so me prepričali, da Slovenija in takrat še Jugoslavija potrebujeta več ekonomistov kot arheologov. Ko je bilo na vrsti opravljanje študijske prakse, sem pristal v glasbeni agenciji MAM, ki je med drugimi skrbela tudi za Toma Jonesa. Vam je bilo kdaj žal, da niste postali arheolog? Nikoli. Možnosti, da bi kot arheolog izkopaval na eksotičnih lokacijah, o katerih sem sanjal, so bile majhne. V Londonu so me na srečo dovolj zgodaj postavili na realna tla in dopovedali, da bi najverjetneje končal na kakšni šoli, kjer bi učil zgodovino. In potem ste bili eden od prvih glasbenih managerjev pri nas... V Londonu sem si nabral veliko znanja in takrat sem dojel, da doma ta dejavnost sploh še ni razvita. Najprej sem delal prek glasbenih društev - to je bil takrat edin način za organizacijo in posredovanje glasbenih nastopov. Leta 1973 sem odprl svoje društvo glasbenih delavcev - Harmonija, leta pa 1988 sem ustanovil svojo agencijo Videoton. To je bila prva zasebna glasbena agencija v Jugoslaviji in takrat zasebnim podjetjem ni bilo dovoljeno posredovanje dela. Ker pa je imelo moje društvo ogromno dobrih referenc, nisem imel težav, čeprav sem posredoval tudi nastope glasbenikov po hotelih. Bil sem manager Čudežnih polj, ki je bila verjetno prva skupina v Sloveniji s celovitim propagandnim gradivom, tako kot so ga imele skupine v tujini. Potem so bile še Power Dancers, v zadnjem času sem skrbel tudi za Štajerskih sedem in Rebeko Dremelj. Tudi nekaterim drugim ansamblom pripravljam snemanja, propagandno gradivo, nastope na televiziji in na radiu v tujini.