V knjigi razvijate hipotezo, da naj bi številni obredi, ki so dolgo veljali za slovanske, kot so jurjevanje, kurentovanje, borovo gostüvanje imeli antične ali celo starejše korenine? Kurenti najbrž res niso slovanska dediščina, ampak so poznoantični kult, koribanti, kureti, ki so jih poznali stari Grki in Rimljani ... Za borovo gostüvanje v vzhodni Sloveniji je arheolog Slavko Ciglenečki dovolj prepričljivo dokazal, da izhaja iz kulta Kibele in Atisa, kar je spet poznoantični kult. Tisto, kar preseneča, je, da je ta kult še danes, po 1500 letih od propada rimskega imperija, živ. Tudi arheologinja Biba Teržan je o kurentih pisala nekaj podobnega, tako da očitno tudi nekateri arheologi domnevajo, da le kaže razmišljati o tej živi ohranjeni tradiciji, čeprav so bili do nje še do nedavnega skeptični. Strinjam se, da je težko dokazati nekaj, kar ni potrjeno z izkopanino, a vendarle moramo biti toliko življenjski, da upoštevamo interdisciplinarna dognanja različnih strok, česar sem se poskušal držati v tej knjigi. Ste sami bolj privrženi keltski ali venetski teoriji o izvoru Slovencev? Vse te hipoteze poznam, vendar o njih ne morem reči ničesar, ker o njih nimamo nobenih trdnih podatkov. Lahko samo domnevamo, da so bili Veneti že slovanskega porekla. A tudi če so bili, mislim, da so bili v pozni antiki že toliko romanizirani, da je vprašanje, kaj od slovanske kulture se je v njihovi tradiciji sploh ohranilo. Kurenti, borovo gostüvanje in še nekateri drugi znani obredi so najverjetneje poznoantični obredi. To ni nekaj, kar bi Slovani prinesli s seboj, ampak so sprejeli šele na tem ozemlju. Če Damjan Ovsec meni, da razen Peruna nimamo niti enega pravega boga, da so edini, ki so preživeli pokristjanjevanje, samo nižji demoni, kot so žalik in žar žene, škrati, vile, povodni možje, vodomci in volkodlaki ..., na kakšni podlagi v knjigi razvijate teorijo o Kresniku kot o mogočem višjem slovanskem božanstvu? Kresnik se je bolj pojavljal v vlogi nekakšnega kulturnega heroja, pol človeka pol božanstva, ki naj bi živel na vrhu gore. Po analogijah, ki bi jih našli pri drugih indoevropskih ljudstvih, bi bil lahko sin Peruna in Mokoš. Krs- med drugim lahko izhaja tudi iz kresati, udarjati dva kamna skupaj, da nastane iskra. Ali iz besede križ kot križišča poti. Če pogledamo Brižinske spomenike, tekst, ki je bil zapisan okrog leta 1000 n. št., a je po zasnovi starejši in sega v 9. ali celo 8. stol., v njih najdemo dva izraza za križ, kronž, drugi pa krst ali krest. Ob tem se lahko vprašamo, zakaj bi potrebovali dva izraza, če bi imeli v mislih samo krščanski križ. Krest ali krst je prvotno veljal za križišče poti, ki je imelo v mitologiji velik pomen, saj so prav na križiščih opravljali poganske obrede. Križišče poti je bilo