Arbitraža ali sodno reševanje spora. Ta načina urejanja državnih sporov se precej razlikujeta. Pri arbitraži državi na primer imenujeta po enega arbitra, ta dva nato izbereta tretjega. Državi se lahko dogovorita tudi, katera pravila naj arbitri upoštevajo. Pri sodnem reševanju – za področje sporov o mejah je najbolj priznano meddržavno sodišče v Haagu, s pomorskimi vprašanji pa se ukvarja mlajše mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu – je drugače. Sodniki so znani, sodijo pa po pravilih mednarodnega prava. V obeh primerih je ključni predhodni problem določitev predmeta spora. To se je pokazalo denimo pri zahtevah nekaterih na slovenski strani, da razmejitev znotraj Piranskega zaliva sploh ne more biti predmet spora, saj je ves zaliv slovenski. Ob nasprotovanju Hrvaške in slovenskem vztrajanju bi lahko že takšen nesporazum preprečil, da zadevo uredi tretja oseba. Po mnenju profesorja Silva Devetaka z mariborske pravne fakultete, ki je bil med ustvarjalci osimskih sporazumov, s katerimi je bila urejena meja z Italijo, po pravilih mednarodnega prava sicer ni mogoče, da bi imela neka država obalo, ne bi pa ji pripadel niti delček obalnega morja. To bi obveljalo le v primeru političnega dogovora s hrvaško glede meje v Piranskem zalivu. Dvomi, da bi sodišče Sloveniji prisodilo ves zaliv. Fantazme je treba zmanjšati, poudarja, po njegovem ne bi bila nobena tragedija, če ne bi imeli teritorialnega dostopa do odprtega morja. Prepričan je, da naši problemi s Hrvaško ne bodo vplivali na približevanje slednje EU. Če pa bi se odločili za referendum o tem, bi sledila evropska izolacija. Meni, da je čas za tajno diplomacijo, ne pa v soju žarometov. Tudi vprašanje meje z Italijo smo reševali več desetletij, tako da je še čas za dogovor. Dodaja, da si ne more vsak kmečki fant izmišljati mejnih rešitev.