Precej kilavo se je Pahor lotil tudi reševanja slovensko-hrvaškega obmejnega spora. Zadeve je zaostril do meje, ko je racionalna rešitev nemogoča in je praviloma sprejeta kot poraz. Pri tem je očitno spregledal dejstvo, da bo le težko večji domoljub od proslavljenih »borcev za južno mejo« tipa Jelinčič ali Podobniki… Blokada pogajanj za pristop Hrvaške v EU se je zaradi pritiskov iz Bruslja razblinila kot milnati mehurček. Pahor sedaj leta okoli hrvaške premierke, žuga »z roko v ognju« in zagotavlja, da je predlog arbitražnega sporazuma neke vrste idealna rešitev za obe strani, od katere nikakor ne bo odstopil. Domoljubi mu ne verjamejo – opozicija, na čelu z Janezom Janšo, pa ga že najeda, češ da zavaja slovensko javnost, ko pravi, da je v osnutku arbitražnega sporazuma vsebovana zaveza, da arbiter določi stik slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami. Nekaj podobnega je slišati tudi iz ust hrvaške opozicije, kar pomeni, da se celotna zgodba lahko ponovno sfiži, kot je že bilo v primeru brionskega ali blejskega bratenja med Janšo in Sanaderjem, ko naj bi bil spor tako rekoč že razrešen, a so se zadeve le še bolj zapletle… Sivo povprečje