V zakotju jugovzhodnih Alp živijo ljudje, prepričani o svoji dobroti in izjemnosti, ki ju morajo ubraniti pred vsem slabim, grozečim izza 'plank'. Ljudje, ki verjamejo v svoje idilične kozolce, cerkvice na gričih, komentatorje na televiziji, v klobase, poplaknjene z rujnim, a cenenim vincem, v pesnike, ki jih nikoli niso brali, v preproste viže, nemške avtomobile, pridne otroke, v hipermarkete in planiške veselice. Ne preveč bistroumni ali razgledani, a po svojem prepričanju delavni in na pravi strani usode. Ljudje, ki potujejo le v aranžmajih turističnih agencij, samostojno pa se opogumijo celo do celovških izložb. Tem ljudem pravimo javno mnenje. So dvotretjinska večina enakih, podobnih in spodobnih, ki se imajo za Narod - za tiste ki so znotraj in ljubosumno prebirajo svojo nacionalno čistost. Grožnja jim prihaja od zunaj, izjeme v svoji sredi pa bodo spravili ven. Sem sodijo čefurji in njihova balkanska kultura, migranti s svojo ebolo, predvsem pa notranje pleve: pedri in antiglobalisti, invalidi in pankerji, ženske in mirovniki, intelektualci in anarhisti. Skratka nevarni teroristi, pred katerimi nas bo varovala evroatlantska civilizacija. Tako bi na kratko opisali mnenje dobrih ljudi, ki se stiskajo na tem obrobju Alp. Na prvi pogled se zdi takšno okolje moreče za ljudi odprtih oči. V resnici pa predstavlja javno mnenje vedno tisto tiho in pasivno večino, ki slepo sledi temu, kar mu ponujajo prek ekranov. Načeloma je vseeno, ali gre za predsednika, pralni prašek, Nato ali motokultivator. Samo, da je poceni in vsaj spodobnega videza. Sodobne politične elite so z medijsko tehnologijo proizvedle zanesljivo podporo za svoje ritualne volitve in referendumske zvijače. Z markentingom in PR-om so depolitizirali in obglavili množice, vendar pa jim to na daljši rok ne pomaga. Ti ljudje se obrnejo tako, kot piha veter. Taisti, ki verjamejo v privatizacijo in nacionalizem, so prej verjeli v komunizem. Pasivizirani in resignirani so tako, da se lahko jutri obrnejo povsem v nasprotno smer. V zgodovini bolj kot mnenje štejeta volja in odločnost. Strahopetnost in lenoba pripadata javnemu mnenju, stvari pa se premikajo z odločnostjo, s pogumom in pametjo. In ta ne sodi k narodom, državam in razredom, pač pa k posameznikom, ki tvorijo svet mnogoterosti. Moji niso ljubljanski ministri, temveč palestinski otroci, podprl bom istrske ekologe in ne 'naše' stranke, užival v karibskih ritmih, a se odrekel Cankarjevem domu, se bojeval z izbrisanimi in ne bom jokal za nacionalnimi 'junaki', ki so na poti v Haag. Pogovor z gospo, ki s svojima psičkoma redno prihaja na mirovne manifestacije, je daleč bolj inspirativen kot prazna retorika najslavnejšega slovenskega filozofa. Po elektronski pošti se pogovarjam v petih jezikih (včasih kakšne besede zamešam). Lepo je na Goričkem in v oddaljenih vasicah Oaxace, v klubu Gromka in na tržnici v Brixtonu. Povsod, kjer so ljudje, s katerimi se lahko pogovarjaš. Ljudje, ki se niso predali in dovolili, da jim možgane operejo v javno mnenje.