Čeprav tudi Ameriki ne manjka kritikov, je Randy Newman eden najbolj žlahtnih, najbolj spoštovanih in cenjenih. Pa sploh ne zato, ker je v zadnjem desetletju za filmsko glasbo dobil vsaj tri grammyje in oskarja in tako postavil ob bok svojim slovitim stricem Lionelu, Alfredu in Emilu Newmanu, ki so bili veliko let zaščitni znak številnih znanih hollywoodskih produkcij. Njegov sloves med mislečimi Američani, ki jih je več, kot si predstavljamo, če poslušamo in gledamo novice iz obljubljene dežele, pa med glasbenimi sladokusci po vsem svetu temelji na celi vrsti izjemnih zbirk glasbenih skic iz ameriškega življenja, ki jih je začel ustvarjati pred natančno štiridesetimi leti, ko je izšel prvenec Randy Newman (Reprise) s podnaslovom »Ustvarja nekaj novega pod soncem«. In novega je bilo veliko: Newman ni izhajal iz folka, ampak iz starega popa in iz tradicije New Orleansa, v katerem je odraščal, hkrati pa je glasbo opremljal z zvočno razkošnimi in sijajnimi aranžmaji za orkester, kar ji je dajalo arhaično in zelo samosvojo podobo. A to še ni vse, enako pomembna so besedila, ki satirično obdelujejo družbene odnose, ali pa srhljivo natančno opisujejo razsežnosti osamljenosti v ameriških človeških mravljiščih.