Lahko bi rekel, da je moj film tako dokument zgodovine kot klasični filmski izdelek, je dejal režiser Dušan Vesić, čigar dokumentarni film EKV – Kot bi bilo nekoč so minuli teden predvajali na 11. festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Dojemanje fenomena Ekatarine Velike je želel iz »ozkega kroga kritike rocka« prenesti v širšo javnost, vsebinsko pa je najbrž poglavitna specifika filma, da spregovori o vlogi drog pri razkroju države, ki jo širša javnost slabo pozna: trde droge naj bi v Beograd prihajale iz komunističnega vrha, v ustvarjalnih krogih mlajše generacije pa so se pojavile s ciljem »uničevanja drevesa pri koreninah«. Droge so v »barvo medu, indigo in zeleno« pobarvale tudi glasbo EKV (krajšava skupine se je utrdila z uporabo podpisa »EKV« na ovitkih plošč, to je vse skupine kot avtorja večine skladb). Težko so našli primerne aranžmaje skladbam, kadar niso bili vsi člani na isti drogi; od tega, ali je na vajo zašel speed ali heroin, je bila odvisna razprava, ali je nastajajoča skladba »bistveno prehitra ali utrujajoče počasna«. Dokumentarec je na eni od premier med nekaterimi obiskovalci načel vprašanje, kdo je bil nosilna figura EKV, Magi ali Milan, kar so ustvarjalci filma zavrnili kot nepomembno razpravo. »Težko je govoriti o nosilcih v bendih, kot je EKV; en posameznik po navadi povsem prevladuje v slabih bendih.« Seveda to še ne pomeni, da so bili všeč prav vsem. Režiser Srđan Dragojević (Mi nismo anđeli, Lepa sela lepo gore, Rane) v dokumentarcu denimo izjavlja, da so se mu zdeli »največji pozerji na tedanji glasbeni sceni«.