Drugo glasbeno ime, ki nikakor ne pristaja na posplošeno videnje, poslušanje in razvrščanje v kategorijo indie, je duet Blood Red Shoes. Tudi ta prihaja iz Anglije, natančneje iz Brightona, in je s svojim debitantskim albumom Box Of Secret dobesedno hipnotiziral glasbene kritike. Steven Ansell (bobni) in Laura-Mary Carter (kitara) sta, kot sta povedala, odraščala ob ameriški glasbi osemdesetih – Sonic Youth, Fugazi, Hüsker Dü, kar se vsekakor sliši v njuni godbi. Zaradi dvočlanske podobe nekatere seveda spominjata na The White Stripes ali The Ting Tings, toda zvočno-lirično nimata z njimi nobene stične točke. Duet Blood Red Shoes krmari z navdušujoče dodelanimi aranžmaji skladb, ki delujejo tako polno in jedrnato, da poslušalec nima občutka o minimaliziranem instrumentariju, s katerim deluje duet. V tem je seveda velikanska vloga Stevena Ansella, ki je hudičevo uigran in natančen bobnar, njegove vokalne sposobnosti pa so posebna privlačnost dueta. Okej, na nekaterih mestih (Forgive Nothing, It's Getting Boring By The Sea) se duet sliši kot turbulentna različica newyorških Yeah Yeah Yeahs, toda že v naslednji skladbi, ki je tudi ena od uspešnic letošnje kitarske ponudbe, I Wish I Was Someone Better, se Blood Red Shoes spremeni v najbolj fin in stkan punk-rock-noise bolid. Če nova generacija ameriških izvajalcev išče navdih v lastni zapuščini, ji ni treba globoko brskati. Kajti v dveh angleških rockovskih skupinah, kot sta The Jim Jones Revue in Blood Red Shoes, je vgravirana marsikatera rockovska izpoved iz preteklosti. Seveda, poudarjam, brez kakršne koli nostalgije ali trendovskega nareka.