Šlo je počasi, a šlo je in okna so se postopoma odpirala. Morali smo biti previdni, vključevati modernejše in svobodnejše glasbene elemente z občutkom, ne preveč naenkrat. Po 1946. sem začel resno igrati bobne, ker nismo imeli nikogar, ki bi ta instrument znal igrati po notah, to pa je bilo glede na vse zahtevnejše aranžmaje nujno. Kljub težavam smo doživeli precej zanimivih in zabavnih trenutkov. Tako so bili nekateri člani orkestra vojni ujetniki: Nemec Willi je bil trobentač, Italijan Volpotti tenor saksofonist, nekdanji koncertni mojster orkestra v Dresdnu, Nemec Opawa, pa prvi violinist našega razširjenega revijskega orkestra. Na neki vaji se je ravno Opawa razburil, češ da je violinski part aranžmaja pesmi »Nabrusimo kose« prezahteven. Tedaj je vstal naš četrti saksofonist Dušan Prevoršek, mu vzel violino, brez napake odigral sporne takte in ga tako pred vsem orkestrom spravil v hudo zadrego.