Na drugi strani je celo velika EU (prav tako kot majhna Slovenija) ujetnica globalnih strukturnih procesov. Čeprav je Unija v očeh drugih še vedno trdnjava največje kupne moči in kakovosti življenja na svetu, je vedno bolj jasno, da jo čaka več izzivov kot trajnih konkurenčnih prednosti. ZDA so brez dvoma izziv številka ena. Zadnjih sto let premočno vodijo na področju produktivnosti, hkrati pa so magnet za najboljše kadre sveta. Kitajska je dala jasno vedeti, da hoče postati prva industrijska sila sveta. To je neposredna grožnja evropski (in seveda tudi slovenski) industriji. Indija resno ogroža storitveni sektor v EU. In še: evropske multinacionalke opravijo že več kot 40 odstotkov svojih R & R zunaj držav članic EU. Vse kaže, da Unija nima veliko izbire - akcija je več kot nujna! Tudi Slovenija bo morala v makroekonomskem okviru EU v prihodnosti dosegati hitrejši gospodarski razvoj in večjo konkurenčnost. Kaj to pomeni? Inovativnost, tehnološko posodabljanje, razvijanje aplikativnega znanja in vrhunsko oblikovanje so tisti dejavniki, ki bodo lahko zagotovili razvoj vsem delom Evrope, tudi Sloveniji. Slovenske razvojne težave so precej skladne s težavami v Uniji. Verjetno so pri nas le še bolj izrazite. Spodbudno je, da v Uniji že razvijajo politike in instrumente, ki bodo, vsaj upamo, koristili tudi slovenskemu gospodarstvu. Verjetno se v Sloveniji še vedno premalo zavedamo pomena lizbonske strategije in barcelonskih ciljev. Če želi Unija ohraniti (Slovenija celo povečati) blaginjo in kakovost življenja, je skrajni čas, da začnemo graditi družbo znanja. V tem smislu moramo pozdraviti ambiciozne cilje, ki si jih je postavila Unija: postati najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu do leta 2010, ki bo temeljilo na znanju in bo sposobno stabilne rasti ter ustvarjanja več in bolj kakovostnih delovnih mest ob ohranjanju okolja.