Na državo se ne bi zanašal, vsaj na slovensko ne. Razumevanja pomena in potreb živilskopredelovalne industrije je v naši državi zelo malo. Nosilci odločanja na najvišji ravni ne razlikujejo dovolj jasno med kmetijstvom in živilsko panogo. Ne vzpostavi se osnovna infrastruktura za njen razvoj. Za silo se izvajajo politike, ki jih kreira Bruselj, ki so prvenstveno usmerjene v primarno proizvodnjo, dlje od tega pa nikakor ne zmoremo. In ravno v tem »dlje« je tista pomembna razlika, ki naredi živilsko panogo neke države konkurenčno in izvozno prodorno. Naj omenim le skoraj desetletne parodije v zvezi z zakonom o generični promociji pa izključevanje živilskih podjetij iz razpisov podjetniške politike ministrstva za gospodarstvo, nadstandardne interpretacije sanitarno-veterinarske zakonodaje po pristopu, skoraj desetletje odsotnosti aktivnosti na področju varstva konkurence. Menim, da bi morala podjetja živilske panoge še dodatno intenzivirati delovanje v okviru interesnih organizacij. Tukaj vidim še zelo veliko možnosti. Izrazito bi se moralo okrepiti iskanje možnosti prodaje v izvozu, pri čemer tujim konkurentom njihove države izrazito pomagajo. Okrepiti bi se moralo aplikativno raziskovanje in razvoj, pri čemer prav tako vidim pomembno vlogo države. Ponovno pa izpostavljam ključno iniciacijsko vlogo pri teh procesih, ki jo morajo odigrati živilska podjetja sama in njihova združenja. Ocena letošnjega leta za živilsko industrijo? Kaj lahko pričakujemo?