Molk glede multidisciplinarnosti ima še nek drug, zgodovinski razlog. Čeprav so etnologi večinoma pripravljeni braniti kulturno identiteto eksotičnih družb pred silovitimi udarci ogromne družbene mašinerije modernega kapitalizma, še niso pozabili, da se je njihova veda začela razvijati kot orodje kolonializma in da je bila njena prva naloga prav uvesti »racionalno upravo« nad podjarmljenimi ljudstvi. Bojazni, s katerimi jih je navdajalo dejavno vključevanje v aplikativna raziskovanja, so izhajale iz kompleksa latentne krivde, bolj ali manj sorodne tistemu, kar so nekateri imenovali »belčeve solze«. Do multidisciplinarnega sodelovanja na splošno pride tedaj, ko se v aplikativnem raziskovalnem problemu pojavi kakšna vrzel ali urgenca. Naj bo v Sahelu, v Južni Ameriki, v Franciji ali drugod, povsod se je seštevek kompetenc ekonomistov, zdravnikov in sociologov praviloma izkazal za nezadostnega. Ta pripomba nikakor ne pomeni, da skušamo očrniti njihove kvalitete: nepopolna sta namreč razpon in združljivost njihovih znanj, in na omenjenih področjih je vse več specialistov, ki to sami rade volje priznavajo. Nevarnost zveze, ki se omejuje na te protagoniste, je med drugim tudi v tem, da se prepusti vodstvu ozke racionalnosti družbe, ki je zaslepljena s kratkoročno ekonomsko rentabilnostjo in materialnim dobičkom.