V petek je v New Yorku izšla znanstvena revija Science, ki je na naslovnici napovedala članek o prvih rezultatih raziskovanja. Skrivnostni žarki niso ostanek velikega poka, iz katerega je nastalo vesolje, ampak iz črnih lukenj v naših sosednjih galaksijah. Zavrtanik v pogovoru za Dnevnik pojasnjuje, zakaj je odkritje pomembno za razumevanje nastanka sveta, delovanja vesolja in kakšno zvezo ima raziskovanje črnih lukenj z razvojem znanosti v Sloveniji in njeno vlogo v visokem šolstvu.Ta petek je ameriška znanstvena revija Science objavila članek o prvih rezultatih observatorija P. Augerja v Argentini, ki ste ga podpisali tudi vi. Objava je bila nekaj tednov skrivnost. Zakaj ste bili zaradi objave tako vznemirjeni?Zato, ker objavljamo odgovor na vprašanje, ki je bilo zastavljeno pred sedemdesetimi leti. Objavljamo pa ga na najbolj prestižnem mestu. Znanstvene rezultate je mogoče objavljati v mnogih revijah. Nature in Science sta prestižni reviji, v katerih ni mogoče objaviti rezultata, če ne pomeni večjega dosežka na raziskovalnem področju. Tam lahko objaviš samo odkritje, na katerega se je dolgo čakalo ali pa pomeni presenečenje v raziskovalni sferi. Pride pa do veliko zelo različnih bralcev. Science je splošna revija, v kateri fiziki beremo kemijo, biologi fiziko, astronomi genetiko. Članki morajo biti napisani na način, ki je dostopen širši znanstveni publiki. Zakaj Science tako izstopa?Zaradi sistema, po katerem znanstveniki vrednotimo objave. Zelo ugledne revije za fiziko imajo indeks citiranja okoli pet. Science ima indeks nad trideset. Z njim merimo, kolikokrat je bil v povprečju citiran članek, ki ga objaviš, torej kolikokrat je bil uporabljen za nadaljnje raziskovalno delo.Kaj ste vi tam objavili?Skupaj z drugimi člani ekipe observatorija Pierra Augerja v Argentini smo objavili odgovor na vprašanje, ki ga je znani fizik Auger odprl v Chicagu že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. On je prvi opazil in izmeril nekatere pojave v atmosferi, ki izvirajo iz trkov kozmičnih žarkov v našo atmosfero. Odkril je, da prihajajo na Zemljo kozmični žarki z ekstremnimi energijami in se vprašal, od kod prihajajo. Da bi na to vprašanje odgovorilo, je mednarodno združenje znanstvenikov v Argentini zgradilo observatorij za visokoenergijske kozmične žarke. Vedelo se je, da k nam prihajajo od nekje iz vesolja in da so verjetno nabiti. Govorim o desetmilijonkrat večjih energijah, kot jih znanstveniki znamo ustvariti v največjih pospeševalnikih na Zemlji. Tukaj so, od kod prihajajo?In od kod bi lahko prišli?Veljali sta dve ključni teoriji. Ali so ti kozmični žarki ostanki z začetka vesolja, ko je bila gostota energije zelo velika, po širitvi vesolja pa delci begajo sem in tja in včasih zadenejo tudi Zemljo. Druga teorija je menila, da v naši bližini v vesolju obstajajo astronomski objekti, ki delujejo kot naravni pospeševalniki in pospešijo delce do ekstremnih energij. Oboje je pomembno, ker se okrog tega vrti vprašanje, kako je nastalo vesolje in kakšno pravzaprav je. Samo dobre štiri odstotke vesolja je sestavljeno iz snovi, kot jo poznamo na Zemlji in kot jo znanstveniki lahko ustvarimo v laboratorijih. Preostalih šestindevetdeset odstotkov je za nas prava neznanka, ki jo poimenujemo temna snov in temna energija. Pri naših raziskavah smo potrdili teorijo, da kozmični žarki iz vesolja ne prihajajo naključno in enakomerno porazdeljeni, ampak smer njihovega prihoda sovpada z aktivnimi galaktičnimi jedri v naši bližini.Pardon, kaj so aktivna galaktična jedra? Tipično galaktično jedro je takšno, kot ga ima naša galaksija, ki ima v središču majhno črno luknjo. Ta čepi tam in da relativno mir. Ne vznemirja nas. Obstajajo pa galaksije, k imajo v jedru zelo masivne črne luknje. Te dosežejo mase do 10 milijard mas našega sonca. Pogosto nastanejo s trkom galaksij. Zelo oddaljene galaksije imajo običajno v sredini velike črne luknje. To je razumljivo, ker so nastale na začetku, ko je bilo vesolje še majhno in so galaksije pogosto trčile druga v drugo. Tam lahko gledate vesoljski kanibalizem, ko velika črna luknja požira lastno galaksijo. Res razburljivi prizori. Velika črna luknja je požrešna in sesa vase vse okrog sebe. Ob tem pa na polih brizga snov z visokimi energijami. Mi smo odkrili, da so aktivna galaktična jedra, ki so izvor naših žarkov, v naši neposredni bližini. Prihajajo iz bližnjih galaksij, ki imajo v jedru masivno črno luknjo.Kaj v vašem svetu pomeni blizu?Sto petdeset do dvesto milijonov svetlobnih let. Za vogalom tako rekoč.Da. Vesolje je veliko dobrih trinajst milijard svetlobnih let. Dvesto milijonov svetlobnih let je za vogalom. Odkrili smo še nekaj zelo zanimivega. Dva od sedemindvajsetih kozmičnih žarkov, ki sovpadata s pozicijo aktivnih galaktičnih jeder, prihajata iz ozvezdja v južni konstelaciji Kentaver. Ena od njegovih galaksij ima masivno črno luknjo, ki je nastala s trkom dveh galaksij. To je mlada galaksija, stara komaj slabih petnajst milijonov let, od nas pa je oddaljena komaj petnajst milijonov svetlobnih let. Presenetilo nas je, da so izvori visokoenergijskih kozmičnih žarkov v naši bližini. Po sedemdesetih letih raziskovanja je to kar lepo odkritje.Kaj vemo več od tega, kar smo vedeli prej?Ugotovili smo, da imamo v vesolju pospeševalnike. Vse druge teorije o izvoru visokoenergijskih kozmičnih žarkov so manj verjetne in dokazali smo, da ni kozmičnih žarkov, ki bi bili ostanki prapoka. Poleg tega se nam je odprlo novo polje raziskovanja, kjer bo treba še marsikaj pojasniti, za zdaj je narejen le prvi korak. Zanimiv študij tega, kaj se zares dogaja v teh astronomskih objektih. To bomo najbrž delali naslednjih deset do dvajset let. Drugo pa je, da smo odprli novo področje astronomije s kozmičnimi žarki. Doslej si lahko vesolje gledal v optičnem delu s teleskopi, v radijskih valovih z radioteleskopi in v zadnjih letih z gama žarki. Do postavitve našega observatorija si nihče ni upal niti pomisliti, da bi sliko vesolja gledal s kozmičnimi žarki. To so visoko nabiti žarki, ki potujejo skozi vesolje skoraj v ravni črti. Zaradi visoke energije jih galaktična in medgalaktična magnetna polja ne ukrivijo in zato lahko z našimi napravami natančno pokažemo, od kod prihajajo. Z nizkoenergijskimi delci to ni mogoče, ker se krivijo in potujejo po čudnih in zavitih cestah. Lahko mu izmeriš smer vstopa v tvoj detektor, vendar ne veš, kje je potoval. Naši žarki pa kažejo lepo in naravnost k svojemu izvoru. Zato lahko mirno trdimo, da smo odprli novo področje astronomije. Lepo, ne? Če rečete mi, mislite na koga?Na našo mednarodno skupino znanstvenikov, ki je velika stvar. Kozmični žarki ekstremnih energij so namreč izjemno redki. Eden pade na en kvadratni kilometer zemlje na sto let. Če smo jih hoteli raziskovati še v času našega življenja, smo morali zgraditi observatorij zastrašujočih dimenzij. Velik je tri tisoč kvadratnih kilometrov in se razteza na območju petdeset krat šestdeset kilometrov argentinske pampe. Tega ne more izpeljati niti posameznik niti posamezna država. Zato smo ustanovili mednarodno združenje z več kot štiristo znanstveniki iz sedemnajstih držav in več kot devetdesetih raziskovalnih ustanov z vseh celin razen Afrike. To smo mi.Kako delujete?V Argentini imamo ekipo, ki observatorij dograjuje in vzdržuje, vsak sodelujoči znanstvenik pa praktično v istem trenutku dobi vsako novo meritev na računalnik v svoji ustanovi.Vaše mesto v združenju je pa kaj?Skupina z Univerze v Novi Gorici je pri projektu od vsega začetka, od leta 1995, ko me je nobelovec Jim Cronin povabil k sodelovanju. Lani sem bil izvoljen za vodjo sveta združenja. Organizacijo mednarodnega združenja bi lahko primerjali z majhno državo, ki ima vlado in parlament. Moj položaj bi lahko primerjali z vlogo predsednika parlamenta, v katerem sedijo predstavniki vseh sodelujočih držav. Ta organ odloča o vseh ključnih problemih gradnje, financiranja in delovanja projekta ter politike objavljanja znanstvenih rezultatov. Glede na velikost Slovenije in naše univerze lahko mirno rečem, da imamo v združenju nesorazmerno velik ugled in vpliv.Najbrž ste gledali ponedeljkovo soočenje predsedniških kandidatov?Sem, pa se nisem preveč zabaval.Tam je nastopil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Boštjan Žekš, ki je predstojnik vaše univerze. Rekel je, da v Sloveniji zmanjkuje denarja za financiranje znanosti.Da. Vedno bolj ga zmanjkuje.Vi za svoje raziskovanje potrebujete astronomske vsote denarja? Ni tako hudo. Na svetu obstajajo še dražje raziskave.Zveni paradoksno. Denarja za znanost je premalo, vi pa z osmimi sodelavci sodelujete v megalomanskem projektu.V mednarodnih združenjih ne šteje samo denar in ugleda ne dobiš z veliko torbo denarja. Mi smo pred desetimi leti po hudih debatah z ministrstvom za znanost in tehnologijo sicer vložili nekaj sto tisoč dolarjev v projekt, vendar to ni bilo ključno. S stališča cene projekta je bil naš finančni vložek zanemarljiv. V takih projektih se razume, da mora Nemčija prinesti denar, da Francija ne sme biti skopa, Američani ne morejo biti skromni, za Italijane se ne spodobi, da prispevajo manj kot Nemci, itd. Od majhnih držav pa se pričakuje predvsem intelektualni prispevek. Tukaj ni nobenega paradoksa. Osebno mislim, da Slovenija iz mega projektov lahko ogromno pridobi. Kot znanstvenik iz majhne države ne moreš upati, da boš na nekem vrhunskem področju sam konkurenčen vsemu svetu. V povezovanju z drugimi institucijami pa lahko delaš vrhunsko znanost, ki je v svetovni špici. Državna politika bi po mojem morala spodbujati delo pri velikih projektih in preprečevati drobitev znanosti do te meje, da bomo na koncu vsak zase nekaj praskali v svoji pisarni. Majhen narod mora še toliko bolj kot drugi sodelovati v velikih znanstvenih projektih.Kaj ste vi vložili?Tukaj v Novi Gorici smo zgradili laserske sisteme, ki jih observatorij potrebuje, da natančno izmeri parametre atmosfere. Ob vstopu v atmosfero se delec razleti na deset milijard delcev, ki potujejo skozi atmosfero, mi pa merimo njihovo pot. Vedeti moramo, kakšna je atmosfera v trenutku, ko potujejo skoznjo. Zgradili smo štiri laserske postaje, ki ustrelijo dvajset do trideset kilometrov daleč, iz povratnega sipanja pa dobimo informacijo o kvaliteti atmosfere. Te naprave smo se naučili graditi, jih zgradili, naložili smo jih v zabojnike, odpeljali v Argentino in tam postavili. Moji mlajši kolegi so preživeli kar nekaj časa v argentinski pampi, vlačili kable, montirali naprave, sestavljali fotocelice in, če je bilo treba, kopali. Značilnost takih projektov je, da gremo vsi skozi vse faze, od gradnje do analize podatkov. V zgodnji fazi je treba sneti kravate, obleči kratke hlače, dati klobuk na glavo in v pampo delat. Pri takem eksperimentu ni ljudi, ki so za fina dela, in ljudi za umazana dela. Fini del, ko naprave delujejo, podatki prihajajo in se greš pravo znanost, pride kasneje, vendar le, če je faza načrtovanja in gradnje perfektno opravljena. Naj omenim, da smo kot plod pridobljenega znanja v fazi gradnje observatorija zgradili tudi lasersko postajo, ki smo jo montirali na Otlici in jo naši raziskovalci uporabljajo za študij visokih plasti atmosfere na robu med Padsko nižino in Slovenijo. V določenem obdobju smo se veliko ukvarjali tudi s pisanjem programov za zajemanje podatkov, sodelujemo tudi pri razvoju programske opreme za analizo podatkov.Ampak če je tako, kje nastopi problem prenizke stopnje financiranja znanosti v Sloveniji? Od kod občutek, da znanost sistematično strada?Zato, ker je pač tako. Poglejte podatke. V Sloveniji uradno dajemo 1,4 odstotka za znanost. Polovico naj bi dajala država, polovico pa zasebni sektor. Glede zasebnega sektorja sem zelo skeptičen. Njihov delež je zelo odvisen od tega, kako prikažeš številke. Država pa daje 0,7 odstotka nacionalnega proizvoda in nič več. V lizbonski strategiji piše, da bi v ne tako oddaljeni prihodnosti morali dajati 2,8 odstotka. Zadnjih petnajst let mojega znanstvenega življenja pa žal poslušam samo obljube. Na začetku devetdesetih let je v prvem nacionalnem programu pisalo, da mora denar za znanost vsako leto zrasti za deset odstotkov. Ko se je program iztekel, smo imeli manj denarja kot na začetku. Zgodba se nadaljuje. Človek bi obupal. No, ja. Za ta denar imamo v Sloveniji kar nekaj solidne znanosti. Ampak če kdo resno razmišlja o tem, da bi bila Slovenija kdaj družba znanja, se bo treba za ta korak odločiti in z 0,7 odstotka priti na 1,5, in če zasebni sektor ne bo pariral, se bo morala država odločiti, da bo dala še več.Zdi se, da tega denarja ni. Kaj to pomeni?Mi smo postali zelo odprta država. Znanost in kultura nista več v relativno zaprtem kotlu. Veliko sem hodil po svetu, ampak vedno sem prišel nazaj. Današnja mladina bo šla ven in se bojim, da ne bo prišla nazaj. Če v neki državi za znanost namenjajo dva odstotka bruto nacionalnega prihodka, bodo najbolj talentirani ljudje iz Slovenije šli tja, kjer bodo imeli boljše pogoje za delo. In nikoli več ne bodo prišli nazaj, nekam, kjer investirajo v znanost trikrat manj denarja. Nadarjen človek si poišče okolje, kjer lahko svoje talente uveljavi. Sedaj govorijo, da nam gre še kar dobro, ker še kar publiciramo. Ampak poglejte najbolj prestižne revije. Tam smo šibki.Kateregakoli politika vprašate o tem, bo brez obotavljanja rekel, da brez vlaganja v znanost in znanje ni mogoč razmislek o trajnostnem razvoju družbe. Ja, o tem se vsi strinjamo. Udejanji se bolj malo. Odkar sem leta 1992 prišel iz Cerna v Ženevi, poslušam isto zgodbo. Vsi vemo, da je treba, a ostajamo na istem. Enkrat bo treba zares pogledati, kaj je smiselno in kaj ni, čemu dati prioritete, se odločiti in politiko peljati vsaj dve desetletji, če ne več. Kot znanstvenik se recimo sprašujem, ali je za majhno državo bolj pametno dajati 2,8 odstotka nacionalnega proizvoda za znanost ali za vojsko.In kaj sklenete?Da je investicija v znanost mnogo pametnejša. Kaj pa lahko globalno prispevamo kot vojaška država? Najbrž bolj malo. Zakaj pa se splača investirati v znanost? Kaj bazične raziskave počno drugega, kot da klešejo duha in oblikujejo dušo?Sam ne ločim znanosti na bazično in aplikativno. Vsa znanost je uporabna. Vprašanje je samo, kdaj postane uporabna. Vse znanje, ki ga je človek ustvaril, je tudi uporabil. Nobenega znanja nismo vrgli stran. Niti v trdih znanostih niti v humanistiki in družboslovju. Položaj je torej preprost. Pa si poglejva dva primera. Če bi se v tridesetih letih prejšnjega stoletja spraševali, ali potrebujemo kvantno mehaniko ali ne, in bi se odločili, da ne, ker je preveč bazična znanost, bi danes živeli precej drugače. Tako rekoč v vsaki napravi, ki jo vzamete v roko, je elektronski element, ki ga brez kvantne mehanike ne bi niti razumeli, kaj šele znali narediti. Kdo je potreboval relativnostno teorijo? Če je ne bi bilo, danes GPS ne bi delal s potrebno natančnostjo. Če ne bi znali vnesti popravkov, ki izhajajo iz relativnostne teorije, vam ne bi delal elektronski zemljevid v avtu. Torej, vse znanje je prej ali slej uporabno, pa če v danem trenutku na videz deluje še tako bazično in odmaknjeno od realnosti. Problem je v tem, da so politiki vezani na štiriletne mandate, gospodarstveniki pa na letni finančni uspeh. Ni v njihovi logiki podpirati nekaj, kar bo dalo rezultate čez sedemdeset let. Prav to pa je treba delati, če hočete biti del sodobnega razvitega sveta. Ker zasebni sektor podpira raziskave, ki bodo hitro postale uporabne, morajo vse drugo financirati države. Poglejte, tudi avtocesto bi lahko zgradili ljudje sami z majhnimi investicijami. Vsak bi naredil ali investiral v nekaj metrov avtoceste, pa bi bilo. Imeli pa je ne bi nikoli. Pobrati moraš davke, jih redistribuirati in zgraditi avtoceste. V znanosti je enako. Dolgoročnih rezultatov znanosti ne bodo financirali podjetniki, ki morajo naslednje leto preživeti, uspeti ali propasti. Ta del je strateški in ga mora zato financirati pretežno država. Sicer čez petdeset let ne bomo znali nič niti na najbolj vsakdanjih aplikativnih področjih.Je to čisto res? Ali ni tudi pretok znanja prost?Ja, je. Ampak kdo ga bo uporabljal, če vam manjka najbolj osnovno znanje? Vaš interes ni zgolj akademski. Vodite zasebno univerzo in potrebujete sredstva. To je nedvomno.Postavili ste jo v Rožni dolini dvajset metrov od črte, kjer je tekla železna zavesa. To ni slab kraj.Skozi okno pisarne gledate ekspozituro tržaške univerze v stari Gorici, dvajset kilometrov stran je v Trstu ena najbolj veličastnih koncentracij raziskovalnih laboratorijev v Evropi. In prav tukaj v tej gneči gradite svojo trdnjavico.Prav tukaj jo je treba graditi. Univerzo v Novi Gorici smo postavili na mejo tudi zaradi strateških razlogov. Dvajset let smo gledali rast in koncentracijo raziskovalnih inštitutov na italijanski strani meje. Gradili so načrtno. Area di ricerca in vse druge raziskovalne inštitucije niso nastale po naključju. Opozarjali smo, da je treba na slovenski strani tekmovati. Ker ni bilo posluha, smo se dela lotili sami.Poleg patriotizma je še kakšen razlog?Raziskovalni kader se seli tja, kjer ima priložnost raziskovati, in upamo, da se bo selil tudi k nam. Na Univerzi v Novi Gorici delamo dobro. Pridobivamo si ugled v svetu in tudi takoj čez mejo. Sprejemajo nas kot partnerje. Hoteli smo vzpostaviti neke vrste ravnotežje, preden se bo januarja 2008 naša okolica dokončno spremenila. S padcem meje se bo gibljivost še povečala. Naši ljudje bodo brez ovir odhajali čez. Če imamo mi na tej strani nekaj, kar je zanimivo tudi za Italijane, Evropejce in druge zemljane, ta učinek ne bo tako hud. Nekaj naših znanstvenikov bo šlo tja, nekaj njihovih bo prišlo sem. Bilo bi katastrofalno, če bi v obrobnih slovenskih pokrajinah doživeli odtok možganov samo v eno smer. V tem pogledu je raziskovalna dejavnost morda celo pomembnejša od pedagoške. Samo univerza z močno raziskovalno dejavnostjo je zanimiva za mlade ljudi. Ne pridejo se samo učit, raziskovalno hočejo delati od vsega začetka. Mi že od začetka vodimo politiko odprtih vrat za vse, ki kaj znajo in so pripravljeni delati na naši ustanovi. Danes imamo od sto dvajset zaposlenih okoli petindvajset tujcev, ki prihajajo iz Italije, Francije, Madžarske, Poljske, Hrvaške, Avstralije, Indije, Irana, Egipta, Kazahstana, Ukrajine, Norveške in Kitajske. Tudi to prispeva k ustvarjanju medkulturnega vzdušja ob meji in upam, da bo počasi prihodnost zamenjala zgodovino.O čem tukaj sanjate?Ambicije so velike, zato se morda zdijo podobne sanjam. Ampak v tem prostoru bi se dalo narediti še veliko, na primer institucijo mednarodnega značaja. Zakaj ne bi razmišljali ali pa sanjali o mednarodnem inštitutu z več tisoč znanstveniki z vsega sveta, na primer na področju bioznanosti, ki so danes na pohodu?Kaj pa že zdaj znate na UNG poleg astronomije?Naša najstarejša dejavnost so raziskave okolja, ki so tudi najbolj razvite in katerim smo fiziki dodali opazovanje visokih plasti atmosfere z laserji. V tem laboratoriju se ukvarjajo tudi z raziskavami tankih plasti titanovega dioksida, razvijajo metode za merjenje nizkih koncentracij snovi, ki se dobro aplicirajo v medicinski tehnologiji. Skupaj z mednarodnim centrom ICGEB v Trstu smo začeli razvijati laboratorij za genetski inženiring. Nekaj ljudi se ukvarja s fiziko osnovnih delcev in delajo v centru na Japonskem. Kolega iz Avstralije se ukvarja s kvantno gravitacijo, ki je moderno in zanimivo področje. Tukaj je tudi fizika trdne snovi, kjer smo močni na področju organskih polprevodnikov in kjer imamo nekaj zanimivih tehnoloških projektov.Na primer?Kako priti do organskih sončnih celic, denimo. Silicij je trd in neroden, rad se lomi. Bilo bi fantastično, če bi lahko z barvo prekrili kar hišo in bi proizvajala elektriko. Imamo tudi laboratorij za večfazne sisteme, ki se ukvarja s faznimi prehodi in odlično sodeluje s slovensko aluminijsko in železarsko industrijo. Imamo center za okoljsko in športno fiziologijo, kjer se ukvarjajo z obnašanjem telesa v ekstremnih razmerah, pri zelo visokih ali zelo nizkih temperaturah, ob pomanjkanju kisika itd. Začeli smo z razvojem raziskav na področju informacijskih tehnologij, interkulturnih študij ter splošnega jezikoslovja. V zadnjem času sem prav posebej ponosen na mlado mednarodno skupino lingvistov, ki se je pri nas zbrala v letošnjem letu in ki zelo obeta. Po kakšnem sistemu razvijate raziskovalno dejavnost?Iščemo področja, ki jih Slovenija še nima, in področja, ki so danes v svetu moderna.Koliko študentov imate? Ponosni smo, da jih nimamo veliko. Okoli osemsto petdeset, in si jih tudi dolgoročno ne želimo dosti več kot dva tisoč. Ena od radikalnih sprememb, ki jih je prinesla sprostitev meja, je možnost izbire študija med Padovo, Heidelbergom, Parizom in katerimkoli evropskim akademskim središčem. Samo stvar spretnosti je, kam greš študirat.In sposobnosti. Zunaj poberejo ta dobre.Vi se vpisujete na ta zemljevid možnosti. Kaj je dobrega na tem, da tukaj ohranite reprodukcijo in produkcijo znanja? Kako drugače boste lahko enakopraven partner z drugimi v tem novem okolju? Če nimaš tega, kar imajo drugi, boš težko enakopraven. Znamo napovedati, kako se bo država spremenila, če osiromašimo znanost, kulturo in visoko šolstvo? Mislim, da znamo. Vsi pametni ljudje bodo odšli tja, kjer bodo boljši pogoji za intelektualno delo. Lahko se zgodi, da postanemo deželica revnih in odvisnih ljudi, ki ne bodo mogli več odločati niti o svoji usodi, kaj šele o svojem razvoju. Kako naj bi nas drugače obravnavali, če nismo enakopravni partner? Če sem lahko za hip grd in dam malce neprimerno primerjavo: kako obravnavamo Afriko? Kot enakopravnega partnerja? Ne. Kot nekaj, kar lahko izkoristimo in izkoriščamo, čeprav nas ob tem bolj ali manj peče vest. Za nas je lahko še bistveno hujše, ker smo v osrčju Evrope in ne bo treba prav daleč odpotovati. Če v ekonomskem, kulturnem in znanstvenem razvoju zaostanemo, nam bodo vse človeške vire pobrali drugi. Mi pa ne bomo sposobni pobrati človeških virov drugim. Na UNG menimo, da smo lahko v tem okolju konkurenčni, in zato poskušamo biti drugačni. V naših strateških dokumentih se močno usmerjamo v znanost in podiplomski študij. Tukaj vidimo moč preživetja. V močni raziskovalni univerzi z zelo izbranimi dodiplomskimi programi, z nizko koncentracijo študentov na profesorja in zelo močno komunikacijo med študenti in profesorji. To je slika univerze, za katero menimo, da lahko preživi v tem okolju.V kakšnem okolju pa živite?V zelo konkurenčnem. Na sto kilometrih imamo univerzitetna mesta, kot so Ljubljana, Koper, Videm, Padova in Benetke. Če zarišemo radij dvesto kilometrov, poberemo še Maribor, Gradec, Innsbruck, Zagreb in kopico italijanskih univerz. Konkurenca je velika.Zakaj potem sploh? Kaj ste prinesli družbi?Na lokalni ravni je univerza s svojo raziskovalno in pedagoško dejavnostjo generator razvoja. Je atraktor za mlade ljudi, ki prihajajo z vsega sveta. To ni novogoriška univerza za Novo Gorico. Naredili smo univerzo v Novi Gorici, ki je atraktivna za vso Slovenijo, na podiplomskem in raziskovalnem nivoju pa je atraktivna globalno. Univerza mora biti globalna, kajti samo tako lahko koristi lokalni skupnosti. Privlači razvoj, ideje, sposobne ljudi. Spodbudi priseljevanje. Stvar je preprosta. Mesta z univerzo mnogo bolje prosperirajo kot mesta brez univerze. Ko bi le to naše lokalne skupnosti bolje razumele! petek je v New Yorku izšla znanstvena revija Science, ki je na naslovnici napovedala članek o prvih rezultatih raziskovanja. Skrivnostni žarki niso ostanek velikega poka, iz katerega je nastalo vesolje, ampak iz črnih lukenj v naših sosednjih galaksijah. Zavrtanik v pogovoru za Dnevnik pojasnjuje, zakaj je odkritje pomembno za razumevanje nastanka sveta, delovanja vesolja in kakšno zvezo ima raziskovanje črnih lukenj z razvojem znanosti v Sloveniji in njeno vlogo v visokem šolstvu.