Ne v beli knjigi o športu ne v prispevku spoštovane politologinje ni zaslediti sistemske (urejene, načrtne, premišljene!) longitudinalne (proučevanje skozi časovna obdobja!) obravnave različnih, neenovitih področij športa. V prispevku v Objektivu ne zasledim opredelitve »predmeta in problema«, ki je temeljna iztočnica sleherne resne (sistematične, longitudinalne) raziskave. Rodni pojem šport pa vsebuje »sto predmetov in sto problemov«, zato je razpravljanje o »športu« kar počez jalovo in skoraj nesmiselno početje tako za znanost kot za smotrno aplikativno delovanje. Kar velja za gladiatorski poklicni šport, ne velja za popoldansko športno razvedrilo. Zato tudi prispevek spoštovane S. K. L. v Objektivu ne more imeti ustvarjalne (konstruktivne) vloge, čeprav menda temelji na »trdni družboslovni metodologiji in izbrani politološki teoriji«. Navsezadnje bom začel še dvomiti o takšni »družboslovni metodologiji« in »politološki teoriji«, ki ne opredelita natančno »predmeta in problema« in o raznovrstnem pojavu z različnimi značilnostmi razpravljata kar počez. Primo exaudienda est verbi vis, ne sermonis vitio obstruatur oratio. Edino opravičilo za prispevek spoštovane S. K. L. v Objektivu je to, da je že ta evropska listina zmedena; ta listina pa je zares politični dokument, ki ne upošteva znanih »sistematičnih in longitudinalnih znanstvenoraziskovalnih analiz«. Žal in škoda! Nobena uradna (politična) listina in nobena razprava, ki ne upošteva raznovrstnosti in posebnosti posameznih področij športa, namreč ne more biti učinkovita na aplikativnem področju. Tudi družbene, ekonomske in organizacijske probleme rodnega pojma šport (kot je področje športa sistematizirala bela knjiga) ni mogoče obravnavati kar počez, ampak na vsakem področju športa posebej. Najprej je torej potrebna neoporečna klasifikacija športa, nato pa razprava o družbenih, ekonomskih in organizacijskih problemih vsake »klase« posebej. Pa še nekaj je treba povedati: ni bistvene razlike med tistim, ki »ohlapnost« proizvaja, in tistim, ki jo poustvarja.