To poglavje se osredotoča na povezavo političnega in fiziološkega. Ta povezava je bila glavni vir starejših in modernih zagovarjanj dominacije, še posebej dominacije, ki temelji na razlikah, ki jih razumejo kot naravne, dane, nespremenljive in zatorej moralne. Prav tako so jo preoblikovale moderne biobehavioristične znanosti na načine, ki jih moramo razumeti, če hočemo učinkovito delovati za družbe, v katerih dominacije ne bo. Ne smemo podcenjevati stopnje, do katere je v naših naravoslovnih znanostih globoko vtisnjen princip dominacije, še posebej v disciplinah, ki poskušajo razložiti socialne skupine in vedenje. Ko se izogibamo pomembnosti dominacije kot dela teorije in prakse sodobnih znanosti, obidemo bistveno in težavno razmišljanje o vsebini, pa tudi družbeni funkciji znanosti. Temu osrednjemu, legitimirajočemu korpusu spretnosti in vednosti dopuščamo, da spodkopava naša prizadevanja, da jih dela utopične v najslabšem pomenu besede. Prav tako ne smemo lahkotno sprejeti škodljivega razlikovanja med čisto in aplikativno znanostjo, med uporabo in zlorabo znanosti in celo med naravo in kulturo. Vse to so variante filozofije znanosti, ki izkorišča prelom med subjektom in objektom in z njegovo pomočjo zagovarja dvojno ideologijo trdne znanstvene objektivnosti in zgolj osebne subjektivnosti. To protiosvobajajoče jedro vednosti in prakse v naših znanostih je pomemben opornik družbenega nadzora. Young (1977), ki ima tudi izvrstno bibliografijo o radikalni kritiki znanosti. Glej tudi Burtt (1952), Marcuse (1964), Marx in Engels (1970).